Od muzeja, kjer so razstavljene umetnine do 19. stoletja, pričakujemo že ustaljeno druščino obiskovalcev: zavzete poznavalce ali občudovalce, ki se z nosom skoraj dotikajo platna, turiste, za katere je to obvezna etapa pri ogledu mestnih znamenitosti, brezbrižne spremljevalce, morda se najde celo kakšen vodič, ki skupinici razlaga zgodovino del in s tem moti sveto tišino. Skoraj liturgični ritual muzejskih obiskov včasih spominja togi sprevod mimo umetniških del, ki si vsekakor zaslužijo večjo pozornost, več življenja.
Dunajski Umetnostnozgodovinski muzej se je odločil za drugačno pot. Projekt Ganymed goes Europe pod vodstvom Jacqueline Kornmüller in Petra Wolfa združuje sliko, besedo, igro, ples in glasbo na način, ki nam že znane umetnine predstavi v popolnoma novi luči. Avstrija je tokrat k sodelovanju povabila tudi ustanove iz Madžarske in Poljske. Večina izbranih del so portreti, ob katerih so avtorji programa po načelu prostega navdiha spletli prvovrstne zgodbe. Triindvajset igralcev, plesalcev in glasbenikov nam jih predstavi s svežim in ustvarjalnim pristopom. Štirinajst »postaj« vzbuja asociacije na križev pot: večina slik nas dejansko vabi h globljemu premisleku o temnih straneh človekove narave, toda estetski užitki vsekakor oplemenitijo "spokorniško", refleksivno stran projekta.

Program se odvija v večernih urah, kar zagotovo da celoti enkratno, malce skrivnostno noto. Začne se v sprejemni avli in na stopnišču muzeja, kjer lahko med čakanjem občudujemo freske Gustava Klimta. Pred nami se počasi pojavijo osebe, ki jih nikakor ne moremo povezati z vsakdanjo realnostjo: moški v krilcu za balerine, mladeniči v togi z zlatimi čevlji, vabljive dame, odete v krzno, vojak ob ženski v spalni srajci ... Ko osebe izginejo, smo povabljeni v galerijo, kjer potek obiska oblikujemo po lastni volji.
Kaj se skriva za portreti ponosnih aristokratov?
Ob pompoznem portretu grofa Philippa Ludwiga Wenzla Sinzendorfa (1728), ki ga je naslikal Hyacinthe Rigaud, znan po svoji upodobitvi Ludvika XIV., se izjemni nemški igralec Hans Dieter Knebel kot priletni baletnik poigra z našim dojemanjem staranja in družbenega ugleda. "Mislite, da me poznate? V notranjosti plešem." Hudomušna misel, da se v duši ponosnega aristokrata skriva priletnik, ki s svojim okornim telesom na baletnih copatih ponazarja kič in ničevost postaranega laboda, nam želi predočiti razkorak med javno držo in nepredvidljivimi vzgibi osebnosti posameznika. "Labodi so od daleč sicer videti beli in elegantni, od blizu pa so umazani, smrdljivi, nasilni in nevarni." Vendar se človeško telo nezadržno bliža smrti, kot se jesensko listje osipa z dreves. Postaja hladno in labodji ples se počasi spremeni v labodji spev.
Tekst je sestavil madžarski pisatelj Péter Esterházy, ki se je z besedilom Nenadno prijateljstvo soočil tudi s sliko Dož Francesco Erizzo (okoli 1631) Bernarda Strozzija. Ta je zamenjala Goyev portret, ki je bil na sporedu spomladi. Izjemni madžarski igralec János Kulka z ironijo in razočaranjem predstavi svojega nekdanjega prijatelja. Za navidezno dobrohotnim odličnikom se nam razkrije zgodba podlega povzpetnika, ki je za svoj položaj žrtvoval vse. Takrat ko se mu svet zdi v najlepšem redu, ga dohitijo sence preteklosti. Ob pogledu na pripovedovalca, od katerega naj bi prejel odlikovanje, pade z odra. Preden umre, svojemu staremu znancu stisne roko in zašepeta njegovo ime, vendar je za spremembe prepozno, s čimer Esterházy namiguje na izgubljene iluzije držav, ki so se po osvoboditvi izpod komunističnega jarma morale soočiti z nepričakovanimi težavami in grenkobo lastne nemoči oz. napak. "Ko si ogledujem njegov obraz, prepoznavam svoj lastni poraz."
Če med romanjem po svetu umetnin postanemo utrujeni, si privoščimo meditativni oddih. Na nas čakajo udobni ležalniki, kjer lahko v tišini opazujemo renesančne in baročne mojstrovine. Švignemo lahko tudi mimo Venere pred ogledalom (1647-51) Diega Velázqueza, čigar razstava je že dovolj močan razlog, da ob obisku predbožičnega Dunaja Umetnostnozgodovinskega muzeja nikakor ne smemo izpustiti.
Vojne stigme skozi oči posameznika
Manieristični slikar Giuseppe Arcimboldo slovi po svojih imaginarnih portretih, ki so sestavljeni izključno iz sadežev, rož, rib, dreves in drugih objektov. Ekscentričnosti njegove Zime (1562) se dobro poda zgodba, ki nam jo pripoveduje igralec Bert Oberdorfer na podlagi besedila Martina Pollacka. Gre za Nemca, ki se bori s svojimi temnimi spomini. Rojen na slovenskem Štajerskem se zaradi občutka zapostavljenosti med Slovani preseli v Linz, kjer odpre odvetniško pisarno. Je zagovornik nemške discipline, strastni lovec in družinski človek, skratka "nepolitičen", a se kljub vsemu priključi Hitlerjevim nacionalsocialistom. V stranki ni funkcionar, ampak le svetovalec za socialna vprašanja, ki svoje naloge nadalje opravlja vestno in po pravilih. Za svojo "dobronamerno" strankarsko dejavnost prejme odlikovanje, hkrati pa opravičuje svoja dejanja z domnevno pomočjo taboriščnikom. Ne more verjeti, da bi njegov sin kot pripadnik enot SS lahko ubijal ljudi. Ob koncu vojne ga zaprejo skupaj z "velikimi nacisti", ki jim nikoli ni pripadal. Ko odsedi kazen, se vrne v svoje lovske revirje, strelja divjad in umre kot ljubeči dedek, do zadnjega prepričan o plemenitosti svoje "nemškosti". Veliko posameznikov, ki niso pripadali eliti iz zgodovinskih učbenikov, je kot del sivega zimskega vsakdana prav tako krojilo tragični razplet dogodkov, čeprav so lebdeli med sprenevedanjem in nezmožnostjo pogledati resnici v oči. Ostali so "žrtve".
O "žrtvah" govori tudi tekst ob Tizianovem Bravu (okoli 1520) izpod peresa Angelike Reitzer, ki je polemika o naši predstavi nasilja in odgovornosti. Vojak, ki se ne pusti izkoriščati in želi reči bobu bob, nam predstavi družbo dvoličnosti, v kateri živimo: samovoljno odločamo, kdo je storilec in kdo je žrtev. Če smo po nedolžnem obtoženi, pade na nas senca dvoma, ki se je več ne moremo znebiti. Po drugi strani pa se imamo za žrtve, čeprav smo v bistvu storilci. "Proč z industrijo žrtev!" zahteva, toda smo pripravljeni prevzeti odgovornost nase? Odgovor ostaja v megli, tako kot pomen dvojnega Tizianovega portreta, kjer se moški v sencu z bodalom v roki približa mladeniču, ovenčanemu z vinskimi listi.
Eden izmed vrhuncev večera je odlična igra Nicole Heesters, ki nam prikaže drugo plat vojne: izgubo in čakanje. Podlaga za besedilo Milene Michiko Flasar je nevpadljiva Lupilka jabolk (1661) žanrskega slikarja nizozemske zlate dobe Gerarda ter Borcha. "Pri nas pravimo: če nekdo pade v vojni, nikoli ne pade sam. Z njim pade njegova žena, z njo otroci, z njimi zanamci." Hči se spominja svoje nesrečne matere, ki je v tišini, v kateri so odzvanjali le padli olupki jabolk, čakala na svojega moža. "Se bo vrnil? - Da, zagotovo." Sovražnik ne čaka, treba je iti na fronto, zato so si vse družine ob slovesu in po njem zastavljale isto vprašanje ter dobile isti odgovor. Očetje brez obrazov so postali neznanci. Po vesti o smrti se je čakanje spremenilo v tiho žalovanje in ostali so samo olupki jabolk, metafora solz, ki so pod seboj pokopali družinsko srečo. Raj je izgubljen, edina uteha je spomin na starša, ki se poljubljata pod jablano.
Križ in pekel
Kdor išče subtilnejšo interpretacijo slik, lahko ob odličnih kompozicijah priznane avstrijske skladateljice Johanne Doderer vstopi v skrivnost križanja in njegove simbolike. Ob Kristusu s križem (okoli 1515) neznanega beneškega mojstra nam izjemni Nikola Djorić na harmoniki in plesalec Pál Szepesi ponudita svojevrstno meditacijo pod naslovom Rdeča barva. Gre za dvogovor oz. dvoboj telesa in duše: v čistino kvint se postopoma prikradejo elementi nemira, veličastni akord pa naznani divji ples strahu in trpljenja. Ko nas plesalec pogleda v oči, se vprašamo: "Ali smo ga obsodili mi?". Kot pri portretu, gre za intimno, mistično interpretacijo Kristusovega obraza, v katerem se zrcali vsak izmed nas. Mladi violinski virtuoz Jurij Revič nam poda drugačno vizijo Križevega pota (1564), ki ga je naslikal veliki Pieter Bruegel starejši, in sicer skozi vražjo, skoraj paganinijevsko verzijo valčka. Brueglova umetnina je zasnovana scensko, je mozaik podob in figur, ki se vzpenjajo na Kalvarijo, torej glasba deluje kot spremljava te žalostne procesije.
V sosednji sobi nas preseneti razmišljanje o Peklu flamskega slikarja Herrija met de Blesa. Nehote se spomnimo na Hieronymusa Boscha. "Drugače kot poneumljena nebesa s svojim večnim veseljem, je pekel vendarle neke vrste civilizacija." Interpretacija se deloma navezuje na sartrovsko vizijo, kjer si pekel krojimo sami. Človek ni samo racionalna žival, ampak tudi prebava, prepad. Smo vmesna bitja, ki si lahko pekel predstavljamo, ga upodabljamo, delimo, širimo ... Dojemamo ga kot podjetje: čeprav je Lucifer že šel v pokoj in se pojavlja le občasno, so peklenske muke še kako institucionalizirane, realne, kot nam to zagotavlja Sona MacDonald v vlogi pacientke neke bolnišnice.
Ženska in nasilje
Nato sledita pretresljivi zgodbi, osredotočeni na žensko problematiko. Glava Meduze (1617-18) Petra Paula Rubensa je izjemno delo. Kako je mogoče tako grozljivo tematiko uprizoriti na tehnično in estetsko tako dovršen način? Ta paradoks nam predstavljata čudovito telo gole femme fatale na eni in odsekana glava pošasti na drugi strani (Judith Aguilar in Maria Bill). Tekst je napisala Anna Kim. Hreščava elegija Meduze, ki zatrjuje, da je bila navsezadnje tudi ženska, čeprav nobeno živo bitje ni preneslo njenega pogleda, nas sooča z globoko zakoreninjenimi stereotipi o ženskosti. Boginja Atena, ki si je zaželela njene glave, in Perzej, ki jo je premagal z odbojem ščita, sta navsezadnje morilca. Prenekatero junaštvo je tudi zločinsko dejanje, umazano s krvjo. Ali smo do Meduze lahko celo sočutni?
Slika Lot in njegovi hčeri (1537) Albrechta Altdorferja pripoveduje znano svetopisemsko zgodbo o incestu. Besedilo Maje Haderlap se v pretresljivem monologu ene izmed hčera navezuje na tematiko zlorabe otrok. Kje je Bog in zakaj je izbral Lota? Ali je sploh mogoče, da je prišlo do tako velikega nesporazuma? Kako se je lahko tako globoko motil? Potem ko je v sebi čutila svojega lastnega očeta, jo tlačijo nočne more, iz sebe želi iztrgati Božji glas, medtem ko ji jutrišnji dan ne ponuja nobene utehe. Ta del obiska nam sicer ponuja več vprašanj kot odgovorov, vendar je izrazni učinek toliko močnejši.
Celotni program je odlično povezan in se sklada s karakterjem izbranih umetnin. Morda manjka nekaj interaktivnosti, ki pa najbrž ne bi bila po okusu dunajskega občinstva. Bistveno je ponovno srečanje s klasičnimi slikarji, na katere prepogosto gledamo iz varne razdalje zgodovine, čeprav nam imajo veliko povedati tukaj in zdaj. Vsekakor odlična ideja tudi za slovenske muzeje in galerije, kako umetnost približati občinstvu. Če želite doživeti mojstrovine Umetnostnozgodovinskega muzeja nekoliko drugače in vas te dni zanese na Dunaj, izkoristite priložnost v sredo, 10. decembra.
Izidor Mendaš