Gilbert Proesch je bil rojen v severnoitalijanski gorski vasici nedaleč od avstrijske meje leta 1943, George Passmore pa v angleškem Devonu leta 1942. Spoznala sta se na umetniški šoli St. Martin v Londonu v poznih 60. letih. Gilbert & George še vedno živita in delata skupaj. Leta 2008 sta sklenila civilno partnerstvo in to pojasnila prvenstveno s praktičnimi razlogi – da bi v primeru smrti enega izmed njiju, zavarovala poslovne interese drugega. Foto: EPA
Gilbert Proesch je bil rojen v severnoitalijanski gorski vasici nedaleč od avstrijske meje leta 1943, George Passmore pa v angleškem Devonu leta 1942. Spoznala sta se na umetniški šoli St. Martin v Londonu v poznih 60. letih. Gilbert & George še vedno živita in delata skupaj. Leta 2008 sta sklenila civilno partnerstvo in to pojasnila prvenstveno s praktičnimi razlogi – da bi v primeru smrti enega izmed njiju, zavarovala poslovne interese drugega. Foto: EPA
Gilbert & George
Gilbert & George sodita med maloštevilne umetnike, ki jih prepoznava tudi širša javnost. Nasproti njunega doma je na steni grafit, ki izraža občudovanje njunega dela, na kar sta, kot pravita, zelo ponosna. "Ljudje naju pozdravljajo in vozniki tovornjakov vzklikajo, ko naju vidijo. Nekoč je ustavil eden izmed tistih ogromnih tovornjakov in pobriti voznik srednjih let je skozi okno zaklical: 'Ej! Moje življenje je usran trenutek, ampak vajina umetnost je večnost.'" Foto: EPA
Gilbert & George
Skupaj sta sodelovala pri številnih skupinskih in solo razstavah in bila tudi med prvimi zahodnimi umetniki, ki so razstavljali na Kitajskem v šanghajskem umetniškem muzeju in v Narodni galeriji v Pekingu. Prejela sta Turnerjevo nagrado leta 1986 in razstavljala v britanskem paviljonu na Beneškem bienalu 2005. Leta 2007 sta se v Tate Modern predstavila z veliko retrospektivo. Foto: EPA
Gilbert & George
Navdihuje ju življenje in ne razstavljena umetnost, zato že nekaj let nista vstopila v narodno galerijo. "Nekateri umetniki obiščejo galerijo, si ogledajo razstavljena dela in nato delajo umetnost. Midva nikoli nisva počela tega." Navdihuje ju življenje in ne "takšne vrste možgansko onesnaženje", pravi Gilbert. " V muzeju ljudje preprosto zdrsijo mimo slike pokrajine,"a če bi "videli policista na obzorju in pred njim potepuha, ki masturbira, bi to postala izredno zanimiva slika. V najine slike vlagava misli in občutja, čeprav ima to svojo ceno." Foto: EPA

Slike, ki jih premierno predstavljata na razstavi v hongkonški galeriji White Cube, London Pictures, so namreč ustvarjene iz 3.712 časopisnih plakatov, ki sta jih v zadnjih šestih letih ukradla iz časopisnih kioskov blizu njunega doma v vzhodnem Londonu. Slike sta uredila v njuni značilni obliki mreže glede na naslovne besede. "V celoto urejene besede prikazujejo neverjetno pokrajino Londona," pravita umetnika in dodajata, da ni nič od tega izmišljeno. "Gre za življenja realnih ljudi."
Realni svet v minljivi novički
Njuno delo je že dolgo uglašeno na lepote in strahote življenja okrog njunega domovanja v vzhodnem Londonu. Na poti do kurdske restavracije, kjer običajno jesta, stoji velik blok. "Občasno pred blokom vidiva policista, ki pritiska na zvonec. Misliš si 'O, moj Bog. Le kaj se je zgodilo?' Lahko gre za nočno moro, ki traja več generacij. Smrt. Tragedijo. Zaporno kazen. Pravijo, da sramota družinskega člana, ki gre v zapor, lahko traja tri ali štiri generacije. Kaj boš povedal v šoli? Kaj boš povedal sosedom? In vse to je ujeto v eni besedi na časopisnem plakatu, ki traja le en dan, preden jo nadomesti nova novica."
"Verjameva, da vsi razumejo to, kar je znotraj vseh, in to je smrt," je povedal George, nato pa sta izmenično naštela še druge univerzalne teme, ki jih prav tako najdemo na njunih slikah: "Upanje, življenje, strah, seks, denar, boj, religija." In čeprav so teme prikazane skozi naslove v britanskih tabloidih, gre za širšo problematiko in svetovno razumljeno umetnost. "Verjameva, da so te teme univerzalne. Te teme niso London," pravi Gilbert, George pa doda, da se želita ukvarjati z univerzalnimi elementi in te deliti z ljudmi kjer koli po svetu.
Človečnost v barvi kože
Naslovi novic, kot so Moški zaboden v obraz ali Žrtev streljanja preživela, so položeni čez fotografske podobe umetnikov samih. Njuna podoba za tekstom se pojavlja v veliko delih njunega skoraj 50-letnega ustvarjanja. Odmaknila pa sta se od živih barv in za Londonske slike uporabila le črno in belo, rdečo barvo za izbrane poudarke v naslovih ter barvo kože. "Spoznanje je vzniknilo z brutalno preprostostjo. Edina stvar, ki združuje vse plakate, je človečnost, zato sva dodala barvo kože." Barvo njune kože na obrazih umetnikov, ki vznikneta med drugimi črno-belimi podobami za tekstom.
Živeti skozi slike
Priprava ogromne količine materiala za Londonske slike je bila za umetnika fizično zahtevna naloga. "Urejanje vseh teh naslovov - 'moški umrl', 'ženska umrla'- naju je malo zmešalo," je povedal George v intervjuju za Guardian. "Ko sva ustvarjala te slike, sva živela skoznje. Zares začutiš vse te stvari, o katerih se piše, vso to smrt. Zelo pomembno pa je, da nadaljujeva pripovedovanje resnice, dokler to še lahko počneva." "Vedno gre za dolgo potovanje, ki je lahko izčrpavajoče in hkrati nagrajujoče. A konec koncev veva, da bo prišel čas, ko bova stala sredi galerije White Cube, držala kozarec belega vina," kar pa je, kot priznavata, "precej magičen trenutek".
Subverzivnost brez šokantnosti
Razstavljenih 292 slik je največja serija del, ki jih je umetniški dvojec ustvaril do danes, po Hongkongu pa bo razstava nadaljevala svetovno turnejo, med katero bo obiskala 13 galerij. Nujna umetnost je pogosto označena kot subverzivna. Gilbert & George menita, da jima raziskovanje subverzivnih tematik brez morebitne žaljivosti omogočajo ravno njuni konservativni pogledi, uglajeno vedenje in njun pikolovsko negovan videz. Subverzivnosti pa ne enačita s šokantnostjo. "Zdi se nama, da ne poskušava šokirati nikogar. To je realnost, ki sva jo našla v Londonu. Midva si nisva izmislila teh naslovov. Oni so že tu," pravi Gilbert.
Gilbert & George odlična za odprtje azijske galerije
Galerija White Cube je bila v Londonu ustanovljena leta 1993 in so jo dolgo povezovali s skupino, imenovano Mladi britanski umetniki, ki se je pojavila v 90. letih (sem prištevamo umetnike, kot so Damien Hirst ali Tracey Emin). Direktor azijske galerije White Cube Graham Steele pravi, da je bil Hongkong logična izbira za njihovo novo galerijo, saj ima Kitajska močno ekonomijo in hkrati hlepi po umetnosti. Razstava Gilberta & Georgea pa naj bi po njegovem mnenju posebno dobro odmevala ravno v tem okolju. S to serijo umetnika sprašujeta "Je to svet, v katerem živimo? Je to svet, v katerem želimo živeti?" in ker so njune slike "težke, nepopustljive in neizprosne, te prisilijo, da preživiš čas z njimi". Čas z njunimi slikami bodo tako lahko preživljali obiskovalci nove, skoraj dva tisoč kvadratnih metrov velike galerije v osrednjem poslovnem okrožju Hongkonga, ki je hkrati prva podružnica galerije zunaj Velike Britanije.