Do druge polovice 20. stoletja zgodovina ne pozna nobenega transvestita ali transseksualca, ki bi v družbi užival tak ugled, kot ga je že v 18. Chevalier D'Eon. Foto: National Portrait Gallery
Do druge polovice 20. stoletja zgodovina ne pozna nobenega transvestita ali transseksualca, ki bi v družbi užival tak ugled, kot ga je že v 18. Chevalier D'Eon. Foto: National Portrait Gallery
V galeriji, v katero je vstop brezplačen, si portret Chevalierja D'Eona že lahko ogledate.
D'Éon je prvih 49 let svojega življenja preživel kot moški, drugih 33 pa kot ženska. Trdil je, da je anatomsko ženska (verjeli ali ne, nekaj časa se je na londonski borzi dalo na to tudi staviti) in je od dvora zahteval, da se ga tako tudi obravnava. Kralj se je strinjal, a je zahteval, da se torej tudi oblači kot ženska (in mu celo sponzoriral novo garderobo). Foto: Wikipedia
Satirična slika iz leta 1789, ki tematizira govorice, da naj bi bil D'Eon v moškega preoblečena ženska. Opisan je kot Mademoiselle La chevalière D'Eon de Beaumont, prikazan pa v dvoboju z gospodom De Saint Georgeem.

Charles Geneviève Louis Auguste André Timothée d'Éon de Beaumont, ali, kot se je zapisal v zgodovino, Chevalier d'Eon, ni bil le diplomat, vohun in vojak, ampak tudi transvestit, ki je ugled in slavo užival tako v visoki družbi kot v popularni kulturi; pravzaprav d'Eon velja za enega najpomembnejših transvestitov v zgodovini - za "fascinantno in navdihujočo osebnost", če si izposodimo opis muzejske kuratorke za portrete 18. stoletja Lucy Peltz.

"Absolutno navdušeni smo, da nam je uspelo kupiti ta portret," je komentirala za The Guardian. "D'Eon je pomembno ime iz britanske zgodovine 18. stoletja." Portret ženske s peresom na klobuku je lani na neki podeželski dražbi blizu New Yorka odkril londonski trgovec z umetnostjo Philip Mould. Prodajali so ga kot "portret neznanke" in kot delo Gilberta Stuarta (umetnika, ki je znan predvsem po portretu Georgea Washingtona, ki danes krasi dolarski bankovec).

"Celo v nerestavriranem stanju je bilo očitno, da ima gospa strnišče," se hvali Mould, ki je sliko nemudoma kupil, odnesel v Veliko Britanijo in se lotil raziskovanja njenega ozadja. "Čiščenje vedno privede do novih odkritij in tokrat se je izkazalo ne le, da je slika v dobrem stanju, ampak tudi, kar je morda bolj pomembno, da se je pod podpisom Gilberta Stuarta skrivalo ime Thomas Stewart; Stewart je v Londonu ustvarjal v osemdesetih in devetdesetih letih 18. stoletja."

Zakaj ga niso "razkrinkali" že prej?
Potem so se koščki sestavljanke kar naenkrat že lepše prilegali. Slika je nastala v času, ko tovrstne "alternativne" osebnosti niso ravno pogosto dobivale lastnih portretov. Zanimivo je, da se umetnik sploh ni trudil "zmehčati" portretirančevih potez: v bistvu je precej očitno, da je pred nami moški v obleki in s klobukom.

Odkritje je za umetnostno zgodovino, tako Mould, nekaj izjemnega. "Že zadnjih trideset let sodim med osrednje preprodajalce britanskih portretov in v svoji karieri sem jih muzejem prodal že vsaj tri tisoč - pa nisem še nikoli naletel na kaj tako idiosinkratičnega."

Življenjepis, vreden Jamesa Bonda (če bi ta nosil krila)
D'Eon bi bil zanimiva osebnost tudi brez svoje ljubezni do ženskih oblačil. Preden je popolnoma odprto začel živeti kot ženska, je bil precej ugleden francoski vojak in diplomat, ki je imel ključno vlogo pri pariških mirovnih pogajanjih, s katerimi se je leta 1763 končala sedemletna vojna med Francijo in Veliko Britanijo.

Po trinajstih letih službovanja v Londonu mu ni bilo do vrnitve v francosko prestolnico; ko ga je francoska krona odpoklicala z njegovega položaja v Angliji, je zato začel dvor izsiljevati z grožnjami, da bo izdal raznorazne skrivnosti, do katerih je imel seveda dostop. "Imel je dokaze o tem, da Francozi še sredi mirovnih pogajanj načrtujejo invazijo Anglije," pravi Peltzova.

Neortodoksni kraljevi edikt
Občutljiva narava teh informacij je bila povod za odločitev kralja Ludvika XVI., da d'Eon lahko ostane, kjer je bil - a pod pogojem, da zaživi kot ženska, kar je za tiste čase seveda pomenilo izgubo položaja moči. Ob tem je treba vedeti, da je na idejo za nenavadni kompromis prišel sam D'Eon, ki je tako rešitev popolnoma podpiral. "Kolikor vemo, je bil D'Eon prvi odkrito transvestitski moški, ki je našel način, kako živeti na način, ki mu je ustrezal."

Vse skupaj mu je celo uspelo: londonska družba, ki v tistih časih ni veljala za posebej liberalno, ga je sprejela kot hrabro žensko; še posebej se je proslavila s svojimi demonstracijami mečevanja v gledališčih. (Menda je na daljavo celo skušal prepričati novo francosko revolucionarno vlado, da bi ga postavila na čelo ženske divizije francoske vojske.)

Ženska že, ne pa tudi dama
D'Eon tudi po svojem prestopu črte med spoloma ni veljal za najbolj graciozno žensko: poleg že omenjene sence brade si je menda pri vsakem vzpenjanju po stopnišču zelo nedamsko dvigoval krilo, pa tudi kletvic ni posebej zadrževal (kljub temu so ga prve feministične pisateljice, denimo Mary Robinson in Mary Wollstonecraft, v zvezde kovale kot sijoč primer ženske pokončnosti in moči). Pravzaprav je med letom 1830 in 1950 vsaj na vsakih dvajset let izšla kakšna nova D'Eonova biografija.

Z današnje perspektive seveda ne moremo zagotovo vedeti, ali je bil D'Eon transvestit ali transseksualec, nobenega dvoma pa ni, da je bil pogumna oseba. "Slika v novi luči pokaže zgodovino spola, kupiti pa smo jo hoteli tudi zato, ker je D'Eon ena izmed majhne peščice zgodovinskih osebnosti, ki si jih današnja LGBT-skupnost lahko jemlje za vzor," so ponosni v Narodni portretni galeriji.