Navidezno monokromnost slik prekinjajo stalno ponavljajoče se svetle, skoraj bele lise. Te so pravzaprav pretanjena svetlobna polja, ki presevajo svetlobo iz navideznega ozadja slikarskih podob. So svetlobne površine, ki so kot spreminjanje svetlobe skozi čas dneva, je ob razstavi zapisal kustos Miloš Bašin. Od podobe do podobe spremlja gledalec utripanje teh svetlobnih polj. Svetlikanje seli njegov pogled v notranjost slikarskih podob ter hkrati izpostavlja predmete in likovne fenomene, ki so kot dragoceni liki postavljeni v samo središče. Raznovrstnost obdelave barv prekinjajo vodoravne in navpično naslikane linije. Te se pojavljajo naslikane v samo površino slikarske podobe ali pa so povsem avtonomna likovna polja.
Skrivnost podob povečujejo lebdeči predmeti ali mreže, ki delijo prostor na sprednji in zadnji del. So kot stik med pogledom gledalca in umetniško površino avtorice. Ponazarjajo otip prostora podobe ter se same izpostavljajo kot vezno tkivo med zunanjim in notranjim svetom podob, še piše kustos.
Razstava bo odprta do 21. decembra.