V Bostonu se lahko pohvalijo z enim od treh vodilnih centrov za restavracijo azijske umetnosti v ZDA. Druga dva sta v Washingtonu in New Yorku (Metropolitanski muzej). Foto: Boston Museum of Fine Arts
V Bostonu se lahko pohvalijo z enim od treh vodilnih centrov za restavracijo azijske umetnosti v ZDA. Druga dva sta v Washingtonu in New Yorku (Metropolitanski muzej). Foto: Boston Museum of Fine Arts

Thangka je tibetanska tradicija poslikave svile v kombinaciji z vezenino, ki po navadi prikazuje kakšno budistično božanstvo ali mandalo. Razstava Seeking Shambala, ki je že od marca na ogled v Bostonu, na enem mestu razstavlja vrsto teh thangk, ki upodabljajo utopično kraljestvo Šambala - ali če hočete Šangri-la. To je namreč ime, pod katerim je koncept v tridesetih letih 20. stoletja (v knjigi Jamesa Hiltona in pozneje istoimenskem filmu Franka Capre, Lost Horizon) spoznal Zahod.

Šambala: v sanskrtu beseda pomeni mitično deželo, ki se skriva za zasneženimi gorami in kjer vladajo mir, izobilje in blagostanje. Ta pomemben del tibetanske budistične umetnosti in kulture je zdaj zaživel v Bostonu, kjer so si zadali nalogo 23 thangk restavrirati v izvirni format, torej kot zvitke, ki se jih da obesiti na steno.

Napake prejšnjih restavratorjev
Umetnine je že pred letom 1906, ko so prišle v last muzeja, nekdo iztrgal iz njihovih okrasnih tekstilnih okvirjev, zaradi česar so bile - z besedami vodje tamkajšnjega oddelka za azijsko umetnost Jacki Elgar - "videti mrtve". "Slike bi morale biti ovite v razkošen, barvni tekstil in tako slaviti božanstva. Zaradi blede indijske svile, s katero so ga nadomestili, so videti puste."

Skupinica restavratorjev, ki je dragocene tkanine iskala na vseh koncih sveta, je v projekt vložila več kot 4.000 ur. "Šlo je za globalno pobudo," pravi Elgarjeva. Pozlačene bronaste glaviče v obliki lotosovih cvetov je tako približno pol leta izdelovalo neko japonsko podjetje. Največja težava je bil dolgo lov na posebno tančico (v templjih so bile thangke po navadi zakrite s pajčolanom) - dokler ni Elgarjeva izvedela za skupnost redovnic v Katmanduju, ki so lahko dobile material in tančice za muzej tudi sešile. "Prav je, da smo te slike vrnili v njihove izvirne okvire," pravi vodja projekta. "Zdaj jih je pravi užitek gledati."