V dokumentarnem filmu namreč predstavljata neformalno skupino posameznikov, ki imajo prav poseben pogled na slike, saj teh ne gledajo, ampak jih okušajo. Ob tem se spretno izogibajo nadzornim kameram, senzorjem in muzejskemu osebju, zato njihovo okušanje še ni bilo posneto. Med privrženci lizanja slik so ljubitelji umetnosti, aktivisti, pripadniki grafitarske scene in celo muzejski kustosi.
Umetnika, ki sta razstavo Slikolizniki pripravila v okviru rezidenčnega umetniškega bivanja v Ljubljani, sta zbrala zemljevide, eseje in intervjuje z lizalci, varnostniki, konzervatorji in drugimi strokovnjaki, njun dokumentaren film pa nazorno prikaže nekoliko drugačen pogled na umetnost, ki ruši ozkoglednost cenjenja umetnin. Tako latinska beseda lingua kot slovenska jezik pomenita tako jezikovni sistem kot organ. Lizanje umetnine tako delo razglasi za vredno lizanja, razpravljanja o njem ali gledanja, slikolizniki pa pri izbiri slik upoštevajo različne vidike - od denarne vrednosti dela, odnosa, ki ga imajo do umetnika, do izziva, ki jim ga predstavlja polizati skrbno varovano umetniško delo.
Eden od desetih najprepričljivejših gverilskih umetnikov
Delo oblikovalca in učitelja Jamesa Powderlyja je bilo razstavljeno na vseh celinah, dve sta še danes vključeni tudi v stalno razstavo Muzeja moderne umetnosti v New Yorku. Vsestranski umetnik od leta 1996 deluje na področjih odprte kode, ustvarjalnega tehnološkega oblikovanja, vesoljske robotike, oblikovanja tetovaž, rokenrola, izobraževanja in medijskih umetnosti. Za svoje delo je prejel več nagrad, pri reviji Time pa so ga uvrstili na seznam desetih najprepričljivejših gverilskih umetnikov vseh časov. Lani je v Seulu ustanovil oblikovalski atelje Nasa Factory. Soustanoviteljica je prav Eun-Jung Son, ki deluje na področju izobraževanja mladine in je do zdaj med drugim poučevala z Aspergerjevim sindromom ter vodila delavnice v Koreji, Maleziji in Afriki.