19 metrov visoko granitno skulpturo Lenina sovjetskega umetnika Nikolaja Tomskega so v Vzhodnem Berlinu postavili v 70. letih prejšnjega stoletja, po padcu berlinskega zidu pa razsekali na 130 delov in jo 1991 pokopali na obrobju mesta.
Ko so v muzeju trdnjave Spandau Citadel začeli priprave za razstavo o berlinskih spomenikih z naslovom Odkrito. Berlin in njegovi spomeniki, se je začela dogajati nova zgodba Leninove glave. Stalna razstava bo mesto soočila z njegovo preteklostjo in na ogled postavila spomenike, ki so skozi leta izginili iz mesta.
Iskanje lokacije, nenaklonjenost mesta in na koncu še – kuščarji
Leninova glava – in ne celoten kip – bo osrednja pozornost postavitve, do tega pa so vodili meseci težavnih raziskovanj in pogajanj. Izkazalo se je, da mestne oblasti niso imele zapisane lokacije, kjer so kip pokopali. K sreči so naleteli na Ricka Minnicha, ameriškega filmskega ustvarjalca, ki živi v Berlinu. Minnich je snemal glavo, ob umaknitvi kipa spremljal, kaj se z njim dogaja, in tako poznal lokacijo zakopa.
S tem pa težav še ni bilo konec. "Predvidevali smo, da bodo ljudje videli zgodbo z drugačnimi očmi po vsem tem času," je povedala Andrea Theissen, muzejska kuratorica. "A ni bilo tako preprosto, kot smo pričakovali." Mestne oblasti so najprej zavrnile prošnjo za izkop glave z argumentom, da bo postopek predrag. Ko jih je muzej le prepričal o tem, pa so odkrili, da je peščena zaplata nad zakopano glavo postala lokacija, kjer se razmnožuje ogrožena vrsta kuščarjev. Nov dogovor je vključeval odločitev, da z izkopom počakajo; najprej je bilo treba počakati, da se kuščarji zbudijo iz hibernacije, šele nato so jih preselili na novo lokacijo in izkopali Leninovo glavo.