Od leta 1988, ko je umetnik v Škucu prvič samostojno razstavljal, je samostojno razstavo pripravil vsako leto, razen leta 1995. Njegovo delo je preživelo čas prehoda od samoupravnega socializma do posttranzicijskega neoliberalnega kapitalizma. Bolj kot iz takratnega akademskega mainstreama, v katerega je avtor strukturno znova vstopil z docenturo na ALUO v Ljubljani leta 2004, je Lenárdičeva produkcija zrasla iz alternativnejših praks.

Odvečnost dolgotrajnega gledalčevega vizualnega ali duševnega vložka
Zaveda se, da se vse, kar bo ustvaril, bojuje za vidnost z neštetimi drugimi vizualnimi dražljaji, ki jih vsiljuje sodobnost. Njegova odločitev je, da bo ustvarjal umetnine, ki ne zahtevajo dolgotrajnega gledalčevega vizualnega ali duševnega inputa. Razumsko in precizno je dodajal in odvzemal parole, formalne aluzije in kakovost, vsebine “behind the scene” , umetnostno-zgodovinske namige in aktualnopolitične vsebine, ki delo dodatno zapletajo in odpletajo za sladokusce.

Serija Plugged/Unplugged po Petji Grafenauer, ki je napisala spremno besedilo razstave, "najjasneje kaže, kako Lenárdič na eni strani vidi in misli idejo slike, formalnega poigravanja z risbo, koketiranja z Naumanom v dvojnosti pomenov, neonov, ki svetijo ali pa tudi ne, pleksija, kablov, aluminija ter na drugi strani hipne zasuke, ki jih vidno povzroči brez poznavanja fines iz zgodovine umetnosti.

Ideje Lenardičevih del so preproste in zapletene hkrati. Podobne so klikanju po svetovnem spletu, kjer človek nikdar ne ve, kam ga bo zaneslo. In ob tem obširna vednost in občutljivost avtorja, ki konstruira podobo, izbere material, način, besedo in spodbudi njihovo združitev, vzpostavi umetniško delo."

Dobra mera urbane ironije
Serija Proposals ponuja predloge za javne spomenike in avtor ve, da mora učinkovati v tistih nekaj minutah, ko se znajde na vidiku pogleda sprehajalca ali voznika ter se za trenutek vidnosti bojevati še z vizualnimi vtisi nasičenim urbanim miljejem.

Ledder to Heaven je ustvarjena iz materialov, ki jih umetnik dolgo išče, preden jih uporabi kot obdelane pripomočke, ki sestavijo umetnino. Tu ni nikakršnega poskusa šokiranja s kakšnim duchampovskim ready-made, lestev je danes za umetnika prav tako uporabna kot pastel.

Z veliko mero urbane ironije doda še Grb, Predlog (za Slovenijo), ki združi spomin na videni grafit z življenjsko grenkobo tistih, ki zadnja leta živimo v Sloveniji. S tem se pridružuje redkim vizualcem, ki se osebno javno odzovejo na aktualno klimo v državi. Preprosto je, nas kliče. Le nekaj je treba položiti prek srca in Love is over ...

Za idejno zasnovo, izbor in postavitev je poskrbel Arne Brejc.