Te misli so se ob razstavi, ki na beneškem likovnem bienalu zastopa srbsko umetnost, porodile mladi srbski kustosinji Maji Ćirić. In kakšen je zdajšnji položaj umetnosti v Bajićevi in Ćiričini domovini? Ćiričeva, ki sama sebe opisuje kot neodvisno kustosinjo, ki veliko dela z mladimi umetniki, novimi mediji, domačo umetnostjo in se trudi delati kot kreativna kustosinja, je za MMC pojasnila, da se mlajšim generacijam ni več treba ukvarjati s problematiko cenzure, ampak se tako s svojo umetnostjo kot samo eksistenco lahko posvečajo drugačnim težavam.

"Vlada daje finančno podporo mladim umetnikom za realizacijo najrazličnejših projektov. Med temi je veliko alternativnih projektov, tako da lahko rečemo, da cenzure ni", je povedala kustosinja in zlasti tistim, ki si predstavljajo, da težki časi srbske umetnosti niso zapustili vse od vojnih časov, ko je s politično izolacijo Srbije to bolj ali manj doživela tudi tamkajšnja umetnost, pojasnila, da mlajše generacije cenzure ne poznajo, "ampak je prisoten močan proces demokratizacije, razvoj novih medijev, novih narativov …"

Rešitev iz spon vojne stigmatizacije
Seveda ne moremo reči, da razstava PROJECT RESET Mrdjana Bajića na beneškem bienalu tudi na splošno odraža razvoj srbske umetnosti v zadnjih dveh desetletjih, kljub temu pa je zagotovo lahko dobro izhodišče. Nazadnje je njegov umetniški razvoj, ki ga zaznamuje iskanje lastne identitete, opravil podobno pot kot sam paviljon, v katerem se umetnik predstavlja. Tudi ta se je skozi leta vedno znova uvrščal v spreminjajoče se politične okoliščine in se najprej predstavljal kot razstavišče stare Jugoslavije, nato manjše "vojne" Jugoslavije, pozneje je postal paviljon umetnosti Srbije in Črne gore ter na koncu še Republike Srbije. "Ime, ki je leta v javnosti veljalo za simbol vojne in opustošenja, zdaj spet prevzema pravico, da postane nekaj drugega", je ob predstavitvi srbskega paviljona zapisala dramaturginja Biljana Srbljanović.

Mlajše generacije vstopajo v svet
In prav z novo simboliko, ki je svet ne povezuje več zgolj z vojno, se izražajo umetniki mlajše generacije. Gre za umetnike, rojene v 70. letih, ki po besedah Maje Ćirič "težijo k temu, da bi bili kompetentni z globalnim nivojem." Tudi Bajić, ki je predstavnik starejše generacije, torej sodi med tiste umetnike, ki so rojeni v 50. letih (natančneje 1957), je prepričan, da mladim srbskim umetnikom to dobro uspeva ter da v Srbiji v tem trenutku nastaja kar nekaj izjemno zanimivih del.

Najprej sprejeti realnost, nato začeti znova
Pa vendar je komisar Vladimir Veličković za srbskega predstavnika izbral umetnika starejše generacije. Morda prav zaradi te sorodnosti med razvojem umetnikovega opusa in razvojem identitete srbske umetnosti v vsem tem času. Zato je v paviljonu tudi na ogled neki prerez čez celoten umetnikov opus, ki ga na razstavi zaznamujejo trije deli - Backup, Yugomuseum in Reset. Posebej velike odgovornosti, ki jo nosi umetnik na prvi samostojni predstavitvi na beneškem bienalu, se zaveda tudi Bajić. Ta skuša s svojim delom sporočiti, da je treba sprejeti realnost, kakršna je, pa čeprav je boleča. In prav iz te realnosti je po Bajićevem mnenju treba izhajati, da bi lahko začeli znova.

Maja Kač