V devetdesetih letih je okoljski inženir George Chan, doma z Mauriciusa, razvil formulo integriranega kmetijstva, po kateri bi iz 'odpadkov nastajalo bogastvo'. Njegov model, pri razvoju katerega se je zgledoval po nekaterih metodah poljedeljstva v južni in jugovzhodni Aziji, predvideva, da proizvodni proces ne ustvari nobenih dodatnih odpadkov oziroma nobenih snovi, ki bi dodatno obremenjevale okolje. Chanov model preverjeno deluje, vseeno pa ostaja skoraj neznan. Gre za eno od norosti tega sveta, v katerem (pre)mnoge kapitalu nevšečne rešitve obležijo v omarah.
Chanovo teorijo je na plan zvlekel Fernando Garcia Dory. Rodil se je v Baskiji, študiral je agroekologijo in umetnost in znanja z obeh študijev povezuje v svojem delu. Za Documento je prispeval eno od poglavij 'trde teorije'. Gre za serijo knjižic 100 Notes – 100 Thoughts, v katerih so svoje misli, umetniške koncepte in teorijo zapisovali nekateri najbolj referenčni misleci tega trenutka od Judith Butler, prek Borisa Groysa, do Susan Buck-Morss. Z Garcio Doryjem sva se srečala pred Fridericianumom, na trati, ki je po nenadni spremembi vremena iz subpolarnega v zmerno zatohlo poletno postala glavno srečevališče obiskovalcev; in grmadenja pivskih teklenic; je pač pivo precej cenejše od vode, ki jo je bilo na praznik rešnjega telesa mogoče kupiti le na stojnicah Documente, in to za nezmernih 3 evra in pol za ministekleničko. Garcia Dory je eden tistih, za katere dvomim, da jih lahko imenujemo umetniki, je pa njegova 'umetnost' zagotovo koristna.
Stoji za projekti preizkušanja metod kmetovanja baskovskih pastirjev v sodobno živinorejo, pa za načrti za urbano poljedeljstvo oziroma za načrtno izkoriščanje vsakega koščka zemlje v mestih za pridelovanje zelenjave. V teh projektih vidi tudi eno od poti za regeneracijo Španije. Mimogrede opozori, da je treba v mestih vedno paziti, da neke zelenjave ne posadimo ob ostanke kakšnih okrasnih rož ali česa podobnega. Če na primer čemaž posadite ob šmarnice, se bosta rastlini križali in potem – bognedaj! – da bi jedli čemaž. Lahko najdete svoj konec.
Prav zaradi udeležencev, kot je Garcia Dory, sem vedno bolj na strani umetniške direktorice Carolyn Christov-Bakargiev. Njeni na videz (verjetno pa tudi dejansko) brez neke vodilne ideje napaberkovani projekti so dejansko zelo poučni. V najbolj spodnje prostore, pravzaprav v neko dislocirano enoto na hrbtni strani Fridericianuma, je tako eden najbolj vrhunskih epigenetikov Aleksander Tarakovski namestil 60.000 genskih vzorcev, ki jih nato posebna naprava poljubno kombinira. Na steni nastaja vzorec poljubnih križanj genskih vzorcev oziroma model za raziskovanje, v koliko mnogoterih oblik se lahko razvije genska zasnova enega človeka. Tarakovski se sicer ukvarja predvsem z zunanjimi vplivi na DNA oziroma razmišlja o tem, ali se s staršev na potomce prenašajo tudi travmatične izkušnje in čustveni pretresi, ki lahko spremenijo drobce v genomu. Tarakovski se predstavlja ob dveh slikah Salvadorja Dalija, ob dveh nadrealističnih razmislekih o posledicah vojne, in meni, da se je Dali ukvarjal s podobnimi problemi kot on.
To sta bili le dve epizodi iz tistega malo drugačnega programa trinajste Documente. Sicer bi lahko kot dosedanji umetniški vrhunec omenila enega tistih umetnikov, ki nikoli ne zatajijo; Williama Kentridgea. V severno krilo kasselske glavne železniške postaje je postavil izjemno instalacijo The Refusal of Time. Prostor je napolnil z videi, v katerih ponovno povezuje animacijo in film, in v katerih razmišlja o načinih standardiziranja časa v industrijski dobi; o postopkih, ki so pravzaprav standardizirali dojemanje življenja in ki so tako tudi disciplinirali prebivalstvo vseh modernih dežel.
Posebnost tokratne Documente je tudi velika zastopanost že pokojnih umetnikov. Največ jih najdete prav v Fridericianumu. Tapiserije Hannah Ryggen, fotografije Lee Miller, dela Mana Raya ... Posebno presenečenje pa so gotovo gvaši manj znane berlinske umetnice judovskega rodu Charlotte Salomon. Leta 1943 je umrla v Auschwitzu. Od leta 1933, torej od svojega 16. leta naprej in od pretresa ob samomoru svoje tete po nacističnem prevzemu oblasti, pa je v kombinaciji slike in besedila ustvarila komentarje sveta, ki jo je obdajal in ki ji je obenem polzel iz rok; komentarje, zaradi katerih bi jo lahko skoraj imenovali za pionirko sodobnega stripa. Lucidna, trpka, cinična, prefinjena v grobi potezi. Lahko smo hvaležni Christov-Bakargievi, da nam je predstavila ta opus.
Polona Balantič