V tedaj še neobnovljenem Fridericianumu, ki so ga kot enega prvih javnih muzejev konec 18. stoletja zgradili na poziv deželnega grofa Friderika II., je Arnold Bode leta 1955 razstavil umetnost, ki so jo nacisti izgnali iz muzejev; degenerirano, izrojeno umetnost torej. Razstava je bila nekakšen dokument umetnosti, ki so ji nacisti odvzeli domovinsko pravico - in Documenta je bila rojena. Foto: MMC RTV SLO
V tedaj še neobnovljenem Fridericianumu, ki so ga kot enega prvih javnih muzejev konec 18. stoletja zgradili na poziv deželnega grofa Friderika II., je Arnold Bode leta 1955 razstavil umetnost, ki so jo nacisti izgnali iz muzejev; degenerirano, izrojeno umetnost torej. Razstava je bila nekakšen dokument umetnosti, ki so ji nacisti odvzeli domovinsko pravico - in Documenta je bila rojena. Foto: MMC RTV SLO
Kassel
Pravzaprav bi lahko govorili o puščobi kot o slogu. To je glavni vtis večernega Kassla pred odprtjem trinajste razstave Documenta, ki še vedno velja za največji in najpomembnejši dogodek v vizualni umetnosti. Foto: MMC RTV SLO
Kassel leži ob reki Fuldi na severu zvezne dežele Hessen (v zahodno-osrednji Nemčiji). Foto: MMC RTV SLO

Sredi petdesetih so tudi odprli spektakularni Kaskaden-Kino z vodnimi orglami (spomnite se prizorov iz hollywoodskih plesno-plavalnih spektaklov iz tega obdobja, v katerih se pogosto kakšen pevec ali pa procesija plesalk spušča po stopnicah, 'obkoljenih' z kvišku brizgajočimi vodnimi stolpi) in mesto je dobilo nov urbanistični načrt, povsem umerjen na CIAM-ovska načela funkcionalnega mesta. Slišati je bilo obetavno, čeprav so me svarili.

Pravzaprav bi lahko govorili o puščobi kot o slogu. To je glavni vtis večernega Kassla pred odprtjem trinajste razstave Documenta, ki še vedno velja za največji in najpomembnejši dogodek v vizualni umetnosti. Gre za slog, ki ga najdete skoraj v vseh (predvsem rahlo provincialnih) nemških mestih, ki so bila med drugo svetovno vojno dodobra porušena. Mene je prvič 'vrglo' v Dessau. Tukaj je podobno. Tri do štiri nadstropja, pročelje v beli barvi in pogosto kombinirano s svetlomodro, da je vse skupaj videti nekako klinično čisto, sterilno, pa tudi nekako nestabilno in krhko. Kot da so Nemcem res skušali iz glave izbiti vsako strast do monumentalnosti. Predvsem v že omenjeni provinci torej, kjer so obrtniki, trgovci na drobno in manjši podjetniki (Mittelstand) predstavljali glavni arzenal nacistične ideologije.

Ta na prvi pogled zelo ovinkast uvod v poročanje z Documente v resnici ni tako zelo zgrešen. Oziroma morda ne zgreši bistva. Kajti pri Documenti nikoli ne veš. Vse o njenem konceptu in razstavah je namreč razkrito šele na tiskovni konferenci. Čeprav dejansko tukaj obstaja neke vrste dvorazredna novinarska srenja, tistih posvečenih v kuloarje sodobne umetnosti, ki vse izvejo vnaprej, in tistih, ki pač to niso in se z nekoliko zadrege in strahu podajo na sever dežele Hessen, razmišljujoč, kako vendar bodo vse skupaj izpeljali.

No, in kot vodilo letošnje Documente, nad katero bedi kuratorka Carolyn Christov-Bakargiev, je bilo večkrat izpostavljena tema Propad in obnova (Collapse and Recovery); pa še boj proti kapitalizmu in diskreditacija vere v gospodarsko rast, pa življenje v razmerah, zaradi katerih smo vsi ves čas na begu, na odru in v stanju upanja. In tako naj bi se Documenta 13 ozrla tudi v arhitekturo Kassla petdesetih let med drugim ponovno v delovanje spravila omenjeni Kaskaden-Kino.

Kaskaden-Kino je bil delo Paula Bodeja, brata Arnolda Bodeja, ustanovitelja Documente. Zgodba je sicer znana, a ker pride na vrsto le vsakih pet let, jo mogoče v kratkem orisu vendar velja ponoviti. Prva Documenta je potekala leta 1955, ko je bilo v Kasslu še zelo dobro videti posledice letalskih napadov zaveznikov, ki so zrušili 80 odstotkov mesta. V tedaj še neobnovljenem Fridericianumu, ki so ga kot enega prvih javnih muzejev konec 18. stoletja zgradili na poziv deželnega grofa Friderika II., je Arnold Bode tedaj razstavil umetnost, ki so jo nacisti izgnali iz muzejev; degenerirano, izrojeno umetnost torej.
Razstava je bila torej nekakšen dokument umetnosti, ki so ji nacisti odvzeli domovinsko pravico. Pozneje pa se je Documenta razvila v 'dokument' sodobne umetnosti, njenih novih trendov in najbolj naprednih protagonistov. Kmalu po zaprtju ene edicije Documente se imenuje direktor naslednje, ki nato izoblikuje koncept, skupino sodelavcev in pa po svetu poišče umetnike, ki bodo razstavljali na 'njegovi' Documenti.

Letošnja Documenta naj bi bila veliko več kot le razstava. Carolyn Christov-Bakargiev, ki je dotlej že umetniško vodila newyorški center sodobne umentosti PS1 ter turinski Castello di Rivoli, je k sodelovanju povabila tudi mnogo teoretikov, filozofov in znanstvenikov, med njimi tudi kvantne fizike in agronome. Govori o decentralizaciji Documente, saj se je veliko preliminarnih dogodkov že zvrstilo po vsem svetu, in o tem, da mora Documenta izražati povezovanje umetnosti in izobraževanja, ki je trend zadnjih let. Govori se tudi o predstavitvi poškodovanih predmetov iz bejrutskega muzeja, pa še o marsičem. Marsikaj torej ni znanega, zagotovo pa pridejo vsaj znani južnoafriškio performer in videast, ki se vsebinsko pogosto navezuje na boj njegovih staršev odvetnikov proti apartheidu, William Kenrtidge; Mariam Ghani, hčerka kandidata za afganistanskega predsednika Ashrafa Ghanija in umetnica, ki se ukvarja z obnovo Kabula; pa Kitajec Song Dong, ki pogosto ustvarja iz odpadnega materiala in smeti; borec za pravice Indijancev Jimmie Durham; videast, ki črpa iz političnega nasilja na Severnem Irskem Willy Doherty; nekaj predstavnikov in naslednikov gibanja arte povera, pa veliko Američanov in .... To je bilo le za ščepec informacij. Več jih sledi, ko bo puščobo (verjetno) zamenjal vrvež.

Polona Balantič