Tako je pleneristično sliko Ivane Kobilce (1861–1926) opisala 29-letna prevajalka Mimi. Za druge je bila slika edinstvena, spet za tretje preprosta, sončna, iskrena oziroma preprosto lepa.
Preden so v Narodni galeriji pred prenovo Narodnega doma stalno zbirko umaknili v depoje (delno pa tudi v novo krilo galerije), so obiskovalce v anketi povprašali po njihovih petih najljubših umetninah slovenske umetnosti. V Narodni galeriji bodo vsak mesec na svoji spletni strani predstavili eno izmed slik.
Decembra so torej začeli s topline polnim Poletjem Ivane Kobilce, v znamenju slikarke, ki je pripadala generaciji slovenskih realistov, pa bo tudi mesec januar. Težišče njenega dela je bilo v figuralnem slikarstvu, zlasti v portretu, kamor sodi tudi druga izbrana slika – prepoznavna podoba prijazne Kofetarice. Za tretjo najljubšo sliko so izbrali Zamorko Antona Ažbeta, v čigar šoli v Münchnu so se učili tudi naši impresionisti, ki pridejo na vrsto šele na petem mestu. Na četrtem je namreč še en ključni predstavnik realizma – Jurij Šubic in njegova slika Pred lovom.
Sledi slikar, čigar lirične upodobitve škofjeloške okolice so postale simbol slovenstva, njegove krajine podobe domovine. Peti je torej Ivan Grohar s svojim Sejalcem, njegov nič manj znameniti Macesen je na desetem mestu, atmosferična Škofja Loka v snegu na enajstem mestu.
Tominc se na seznamu znajde dvakrat. Morda preseneti, da je že sedma Družina Dr. Frušiča, medtem ko je izvrstni portret slikarjevega očeta 'komaj' dvanajsti. Petnajsterico dopolnjujejo še Kavčičeva Salomonova sodba, Pernahrtovo romantično Klanško jezero v nevihti, od impresionistov sta tu še Matej Sternen z Rdečim parazolom in Jakopičeve Breze jeseni. Pred njimi pa je še eno delo, ki preseneti s svojo uvrstitvijo – Almanachovi Kvartopirci in še enkrat Ivana Kobilca, tokrat z avtoportretom.
Slika, s katero je Kobilca zaslovela
Slika Poletje ni kar kakšno delo v Kobilčinem opusu, ampak tista slika, s katero je tedaj osemindvajsetletna umetnica doživela veliko čast. Skupaj s sliko Likarice jo je poslala na Salon Državnega umetnostnega združenja v Pariz in obe Ivanini sliki je žirija izbrala za razstavo izmed kar 2.800 prispelimi deli. Časopisje je sliki namenilo laskave ocene, list Journal illustré je objavil celo njeno reprodukcijo. Slikarka je bila med redkimi nagrajenci, ki so leta 1891 postali pridruženi člani uglednega združenja, Poletje pa so razstavili še na Dunaju, v Berlinu, Münchnu, Pragi, Dresdnu in Sarajevu. Leta 1901 je bila ena izmed del prve slovenske umetniške razstave v Ljubljani.
S sliko Poletje se je Ivana Kobilca ukvarjala dve poletji, leta 1889 in 1890 na materinem domu na Podbrezjah na Gorenjskem. Upodobitev druščine v vedri naravi je sledila dvema intimnima otroškima pleneroma, v naravo pa se je umaknila, potem ko jo je utrudilo potrpežljivo slikanje v temnih ateljejskih tonih. Nad slikanjem zahtevnejših celopostavnih figur v naravi se je slikarka navdušila že v Münchnu.
Pri slikanju Poletja so ji za modele služili sestra Fani kot gospodična, ki spleta cvetno kito, bratranec in sestrična Blekova Janezek in Katrica kot otroški par, ki prebira rože. Skupino je postavila na Matjažev vrt, zadaj ob ograji pa stojita dva fantiča – tisti, ki se ozira proti slikarki, je bil Vrtarjev Joža. Kot se je pozneje spominjala slikarka, se je med slikanjem – delo je sicer končala v ateljeju in si pri tem pomagala tudi s fotografijo – okoli nje gnetlo polno otrok, ki so jo kritizirali: "Sedaj pa ni prav naredila! Boš videl, da bo popravila!" Sliko, na kateri je naslikala počitniški prizor v med senco in soncem migetajočem zelenju, je Kobilca Narodni galeriji podarila sama.
Ena tistih slik, ki je ni želela prodati
Sama je kot eno svojih najuspešnejših slik cenila 'drugouvrščeno' Kofetarico, ki je podobno kot Likarice ni želela prodati. Delo je sad značilnega münchenskega ustvarjanja, ki je znalo ceniti realizem zlatega nizozemskega 17. stoletja, tisto mojstrsko oblikovanje slikarskih predmetov v posredni osvetljavi. Kofetarico je Kobilca naslikala leta 1888 v Münchnu po modelu, 'Mamico kavopivko' pa prvič razstavila v Ljubljani leta 1889. Anonimni kritik Slovenca jo je ocenil za najboljše delo v dotedanjem slikarkinem opusu, hvalo pa so ji 'peli' tudi češki listi, ko je bilo delo razstavljeno v Pragi. Če sodi Kofetarica v Kobilčino ateljejsko temno fazo, Poletje ponazarja že slikarkin premik k svetlejšim barvam in pleneru.