Replika prostora iz znamenite Sertove stavbe v Palmi bo v britanski prestolnici na ogled na Duke Street 6, odprta pa med 21. januarjem in 12. februarjem prihodnje leto. Načrtujeta jo brata Eduard in Jordi Mayoral, ki vodita galerijo Mayoral v Barceloni. Ustanovila sta jo pred sedmimi leti, da bi v njej predstavljala vse ključne umetnike, povezane s katalonskim mestom. Za predstavitev Mirója, ki se je tam rodil leta 1893, sta si zadala ambiciozen načrt - izgradnjo replike njegovega studia na Majorki.

Stavba nosi ime po njenem arhitektu, umetnikovem prijatelju Josepu Lluísu Sertu. Leta 1938 je Miró napisal jedek esej z naslovom Sanjam o velikem studiu, v katerem se je spominjal svoje zgodnje revščine v Parizu. Čeprav rojen v Barceloni, je bil umetnik od nekdaj tesno vezan na čudovit otok, ki se ga ni nikoli naveličal, kot je nekoč zapisal o Majorki. Od tam je prihajala njegova mati, tam so živeli stari starši in poletne počitnice je redno preživljal pri babici. Tudi njegova žena Pilar je bila z Majorke in z družino se je na otok prvič za dlje časa zatekel, da bi ušel drugi svetovni vojni. Leta 1954 je na obrobju Palme kupil posestvo Son Abrines in hišo. Historični kontrast na novo postavljeni Sertovi stavbi je predstavljala hiša iz 18. stoletja, poimenovana Sert kot Son Boter, kjer si je umetnik leta 1959 uredil dodatne prostore.

V urejeno kompozicijo ujet ustvarjalni nered
Ko je končno prišel do svojega sanjskega studia, je to pomembno spremenilo njegovo življenje in delo. "V življenju sem videl že veliko slikarskih in kiparskih ateljejev, takšne stavbe še nikoli," je vtise ob obisku Mirójevega ateljeja povzel profesor Walter Erben. Gost, tudi sam slikar, je pričakoval ustvarjalni nered naključno nametanega pohištva in slikarskih pripomočkov, presenetila pa ga urejena, skoraj premišljena kompozicija, v katero so bili razporejeni. Miró, dobro zavedajoč se vtisa, ki ga prostor naredi ob prvem srečanju, je uganil, kaj bega Erbena, in takoj pojasnil: "Prostora nisem namerno uredil, naključno je tako videti."

Eduard in Jordi Mayoral si pri gradnji replike pomagata s fotografijami, ki jih je v sedemdesetih letih preteklega stoletja posnel Jean-Marie del Moral, eden izmed redkih, ki je smel slikati Mirójev studio. Prav tako dobrodošli so pri rekonstrukciji s spomini umetnikovega vnuka. Po besedah Jordija Mayorala želita doseči, da bi ljudje začutili prostor. Upa, da bo replika dovolj vznemirljiva, da bo obiskovalce spodbudila k obisku umetnikovega originalnega studia na Majorki.

Stoli, na katerih je Miró dolge dneve razmišljal o platnih
"Platno je lahko poslikal v desetih sekundah, vendar za teh deset sekund je bilo potrebnega leto razmišljanja," je o ustvarjalnem procesu dejal umetnikov vnuk, umetnostni zgodovinar Joan Punyet Miró. Na dolgotrajen miselni proces, ki je vodil do uresničitve barvitih platen tega velikega španskega mojstra, v muzeju še danes spominjajo udobni stoli, na katerih je sedel in razmišljal o delih, ki so tudi leta ostala nedokončana. Pristen duh ateljeja pomagajo priklicati tudi barvne tube, čopiči, skodelice, igrače in lokalna keramična dela, pa tudi kamni in veje, ki jih je umetnik prinesel s svojih dolgih sprehodov po slikoviti okolici.

Joan Punyet se še danes spomni dneva, ko ga je ded povabil v svoj atelje. Bilo mu je deset let, a vse do zdaj pomni vonj terpentina in lanenega olja, oljnih in akrilnih barvil ter na stotine del, ki so ležala po studiu. "Seveda sem vedel, da je moj ded umetnik, a od tistega trenutka sem ga tudi spoštoval."

Dve leti pred smrtjo je Miró padel s stopnic, ki povezujejo atelje in hišo, v kateri danes živi vnuk. Zavedajoč se, da so njegovi ustvarjalni dnevi končani, je ateljeje z umetninami in dokumentarnim gradivom daroval mestu oziroma Fundaciji Pilar i Joan Miró.