Narava, tradicija in inovativnost so ključni pojmi, ki povezujejo razstavo, ki širi obzorja z umetniškimi deli, izposojenimi v večjih japonskih muzejih, fundacijah in zasebnih zbirkah. Kurator razstave Gian Carlo Calza se je osredotočil na širok časovni razpon in v okviru tega pridobil vse od slik, zvitkov, grafik, tekstilov, keramike in drugih objektov, s katerimi sledi razvoju Japonske vse od prvotno ruralne in fevdalne družbe do vedno bolj urbanizirane družbe z močnim srednjim razredom.

Vse, kar je Japonce navdihovalo
Razstava se začne z obdobjem edo, znanim tudi pod imenom tokugava, in z obdobjem momojama; leta 1603 je Tokugava zasedel mesto Edo (današnji Tokio) in ga razglasil za prestolnico. Sledilo je 250 let skoraj neprekinjenega miru, kar je seveda blagodejno vplivalo na tedanjo umetnost. Obdobje monojama je znano tudi po tem, da so se v tem času začeli intenzivnejši stiki med Japonsko in Evropo, ki sta bili povezani predvsem po trgovski poti. Portugalci so na Japonsko uvažali kitajsko svilo in razkošne obleke, iz Japonske pa odvažali sprva srebro, nato pa tudi keramiko, lakirane predmete in tudi kmetijske pridelke.

Ljubezen do narave - pogost motiv japonskega slikarstva - je prikazana v prvi sekciji z naslovom Umetnost in narava, v kateri prevladujejo poetična pokrajine. Sledijo sekcije Moč in sijaj, Oblike in oblikovanje, Mesto, Tradicija in Srečanje z zahodom. Oblike in oblikovanje tako prikazuje svetu dobro znane rokodelske spretnosti v oblikovanju keramike, lesa, lakiranje, predstavlja pa tudi tradicionalne obrede pitja čaja. V to sekcijo seveda sodi tudi oblikovanje japonskega porcelana; prvo krajevno manufakturo porcelana so na Japonskem odprli leta 1616, tja pa naj bi prišla iz Kitajske in Koreje.

Umetnost pitja čaja
Točna pravila tradicionalnega čajnega obreda je v šestnajstem stoletju določil veliki mojster Sen no Rikju, ki je uveljavil tudi štiri glavna načela čajnega obreda Čado: va (harmonija), kei (spoštovanje), sei (čistost) in jaku (spokojnost). Čado je tradicionalna umetnost, ki je globoko vplivala na japonski pogled na življenje, mišljenje in držo ter na pravila, ki uravnavajo življenje Japoncev. Pravila, ki jih je uveljavil Sen no Rikju, so ohranili njegovi nasledniki, ki so ustanovili različne šole, kot so na primer Ura Senke, Omote Senke, Mušanokoji Senke.