Jure Eržen je sodeloval s fotografskima agencijama Polaris in Worldpicturenetwork (WPN). Njegove fotografije so objavili tudi v prestižnih svetovnih časnikih, tednikih in spletnih straneh, kot so The Financial Times, Le Monde, Newsweek, Le Figaro, MSNBC, Discover, Independent idr. Večkrat je zmagal na natečaju EMZINova fotografija leta in Slovenia Press Photo, prejel je tudi prvo nagrado za reportažo iz Iraka, ki jo letno podeljuje Društvo novinarjev Slovenije. Foto: Uroš Hočevar
Jure Eržen je sodeloval s fotografskima agencijama Polaris in Worldpicturenetwork (WPN). Njegove fotografije so objavili tudi v prestižnih svetovnih časnikih, tednikih in spletnih straneh, kot so The Financial Times, Le Monde, Newsweek, Le Figaro, MSNBC, Discover, Independent idr. Večkrat je zmagal na natečaju EMZINova fotografija leta in Slovenia Press Photo, prejel je tudi prvo nagrado za reportažo iz Iraka, ki jo letno podeljuje Društvo novinarjev Slovenije. Foto: Uroš Hočevar
Ebtishan Samuni (32), z enoletnim sinom Hummsom, na ruševinah njune hiše v mestu Gaza. Med tritedenskim izraelskim raketiranjem sta izgubila moža, očeta in več sorodnikov. Izrael trdi, da je tako le odgovoril na Hamasove rakete, ki so ogrožale njihovo državo. 21. januar 2009, Gaza, Izrael - Palestina. Foto: Jure Eržen
Na natečaju Slovenia Press Photo 2012, ki je potekal v okviru letošnjega festivala novinarske in dokumentarne fotografije, je za fotografijo zbranih na skupščini pri Boj-za v Ljubljani prejel nagrado za najboljšo fotografijo leta. Foto: Jure Eržen
Pred kratkim so na Ptuju v sklopu EPK-ja odprli razstavo z naslovom Nepovratno. Fotografije prikazujejo prizore iz najstrožje varovanega zapora Stateville, v Chicagu, ZDA. Foto: Jure Eržen
Njegove fotografije so intimne osebne izpovedi ljudi z vsega sveta. Foto: Jure Eržen
Naslovna fotografija knjige Vojna terorja: deset let po 11. septembru, ki je izšla lani. Avtor besedila je Boštjan Videmšek. Od 30. avgusta letos je knjiga na voljo tudi v angleškem prevodu, 21st Century Conflicts: Remnants of War(s). Foto: Jure Eržen

Jure Eržen od leta 1998 dela kot fotoreporter v časopisni hiši Delo. Poznamo dela iz ZDA, Kube, Iraka, Afganistana, Izraela in Palestine, Egipta, Libije, Sudana, Jordanije, Uzbekistana, Indonezije, Somalije, DR Kongo, Maroka, Evrope in območja nekdanje Jugoslavije. Nekaj izmed njih je zbranih v knjigi Vojna terorja: deset let po 11. septembru, ki je izšla lani (op. od 30. avgusta dalje je knjiga na voljo tudi v angleškem prevodu, 21st Century Conflicts: Remnants of War(s)).

Minilo je kar nekaj časa, da ste privolili v intervju. Se bolje počutite v vlogi izpraševalca ali tistega, ki odgovarja?
Kot ste že sami ugotovili, resnično uživam v svojem delu. Mnogo manj prijetno pa mi je, kadar s te strani nastopam sam. S fotoaparatom v roki raziskujem svet, spoznavam zanimive ljudi in samega sebe.

Se tudi sami trudite, tako kot si je to želel slavni Henri Cartier-Bresson, ostati "neznani" in "nevidni" v množici ter samo nemoteno opazovati?
Biti "neviden" in videti ter slišati vse, so sanje marsikoga. ... Po letih izkušenj se strinjam, da je res najpomembnejše, da si v središču dogajanja, ampak da te hkrati "ni", če želiš dobiti pristno, nezaigrano zgodbo, prave emocije in izraze. Je pa to največkrat zelo težko izpeljati.

Kdaj in kako je fotografija postala del vašega življenja?
Zgodilo se je v fototemnici Dela, kjer sem po uspešni preizkusni dobi začel delati kot laborant. V trenutku sem se zaljubil v ..., joj, v tisto pritemnjeno rdečo svetlobo v temnici, kjer smo "čarali" s filmi, razvijalcem, fiksirjem in sušili črno-bele fotografije na vročih pečeh. Kakšno leto pozneje je urednik Joco Žnidaršič videl nekaj mojih fotografij in mi "ukazal", naj še več fotografiram in mu sproti nosim svoje slike, da se bova pogovarjala, kaj je dobro in kaj ne. Tega me je bilo strah; pred Jocem sem imel strašno tremo ... Ampak da, to je bil zame odločilni trenutek. Bolj in bolj sem bil "zastrupljen" s fotografijo, dobesedno me je obsedla, "požiral" sem knjige in vse, kar je "dišalo" po fotografiji. Čez čas sem začel dobivati priložnosti za manj zahtevne naloge na terenu in stvari so se počasi odvijale naprej.

Fotoaparat je orodje, s pomočjo katerega fotograf pripoveduje zgodbe. Kdo ali kaj najbolj pritegne vašo pozornost?
Vedno in povsod ljudje.

Ljudje so tudi na fotografiji, ki je bila razglašena za najboljšo fotografijo leta na letošnjem natečaju Slovenia Press Photo. Te iste dogodke je pokrivalo desetine reporterjev. Zakaj je zmagala ravno vaša fotografija?
Hm, fotografija je nastala na eni izmed večernih "skupščin" gibanja 15o (15. okt.) pred Ljubljansko borzo. Pod imenom Boj-za so se zbrani na različne načine uprli liberalnemu kapitalizmu, arogantnim bogatim bankirjem, kratenju pravic delavcem ipd. Dan za dnem in tudi ob večerih in ponoči sem hodil tja, da bi začutil pravi utrip in slišal njihove argumente, za podporo temu globalnemu uporu. Da skrajšam ... Posebno vesel sem bil, ker je priznana mednarodna žirija analizirala in ovrednotila fotografijo z enakimi besedami in občutji, ki bi jih lahko izrekel tudi sam. Fotografija je podoba časa in prostora. Je neposredna in čista, z močnim motivom. Format, kompozicija in svetloba zaokrožajo atmosfero.

Pred kratkim ste na Ptuju v sklopu EPK-ja odprli razstavo z naslovom Nepovratno. Ali na svojih razstavah opazujete odziv obiskovalcev?
Da, razstavljam fotografije iz najstrožje varovanega zapora Stateville, v Chicagu, ZDA. V devetih zgradbah živi 2.650 zapornikov, skoraj polovica je (serijskih) morilcev, četrtina so posilstva, ropi in drugi zločini ... Vzdušja in podob iz notranjosti se ne da opisati z besedami, zato sem ga fotografiral (za hip se pomenljivo nasmehne, vendar se že v naslednjem trenutku zresni in nadaljuje). Organizatorji razstave so se za omenjeno serijo fotografij odločili zato, ker je razstava ena izmed dogodkov in prireditev, ki že potekajo na temo "posameznik v družbi, človekove pravice, stanje v družbi". Bistvo te zgodbe je razprava o smrtni kazni. Namreč, z novinarjem Ervinom H. Milharčičem sva bila v zaporu takrat, ko so se v javnosti in sodstvu bile žolčne razprave glede izvajanja smrtne kazni in napak v sodnem sistemu. Od nekaj več kot sto dvajset obsojencev, ki so v državi Illinois čakali na usmrtitev, jih je bilo trinajst zagotovo nedolžnih. Najbolj zanimivo pa je bilo dejstvo, da so kar nekaj obsojencev pred usmrtitvijo obvarovali študenti novinarstva, ki so med seminarskim delom ponovno pregledovali dosjeje na smrt obsojenih.

V preteklosti smo bili priča hladni vojni, terorističnim napadom, naravnim nesrečam in tragedijam. Zdi se, da smo se ljudje preveč navadili na bolečino, umiranje in negativne prizore, ki jih gledamo vsak dan. Kot da se nas grozote sveta ne dotaknejo več na način, kot so se nas včasih. Fotografija govori "univerzalen jezik", v tem se kaže njena največja moč. Postavlja vprašanja in 'sili' k iskanju odgovorov ter hkrati krepi zavedanje, da (lahko) nekaj počnemo tudi 'narobe'. V medijih se dnevno vrstijo eksplicitne podobe grozot vojne, smrti in ubijanja. Kakšna fotografija sploh še lahko "zaustavi" pogled neobčutljivega, čustveno hladnega mimoidočega, "odpornega" proti nasilju?
Morda sem naiven, ampak ljudje smo čustvena bitja in sočutje je eno najmočnejših občutkov. Ob pretresljivih podobah s kriznih bojišč se ne bi smeli le držati za glavo in tarnati, ampak narediti vse, kar lahko, da se vojne ustavijo. Svet je res vedno manjši in vsi dihamo isti zrak, pijemo isto vodo. Kar se dogaja v Afriki, je tudi stvar nas Evropejcev. Enostavno ne razumem naše sebičnosti in ignorance. O odgovornosti tistih na vrhovih držav in pomembnih institucij pa sploh ni vredno izgubljati besed. Plačali bomo vsi, kot kaže, je ta čas že zelo blizu.

Kako vas delo na kriznih žariščih spreminja?
Postajam strpnejši in liberalnejši v vseh pogledih. Ne vznemirjam se zaradi vsakodnevnih banalnosti, kot sem se včasih. Moja terapija je vsakodnevna športna aktivnost, od katere sem skoraj odvisen.

Legendarni Robert Capa je ironično umrl tako, da je med opravljanjem svojega dela stopil na mino. Znana je njegova izjava: "Če tvoje slike niso dovolj dobre, to pomeni, da nisi dovolj blizu." Kako si vi razlagate te besede?
Mislim, da Capa govori o tem, kako se mora reporter popolnoma vživeti v zgodbo, jo razumeti. Iti vanjo z dušo in telesom.

Kaj je za vas "dobra" fotografija in kako kritični ste do svojega dela?
Dobra fotografija je tista, ki nas zadane. Nekatere imajo močan motiv, druge so lepe in kompozicijsko urejene, ob katerih lahko začutimo ugodje. Potem so tu duhovite, provokativne fotografije ... Mene zares prevzamejo tiste prave reporterske, ki so emotivne, povedne in govorijo same zase. Do svojega dela sem zelo, zelo kritičen. Med urejanjem svojih fotografij vedno iščem "napake". Ne da bi se jezil in obžaloval, ampak da jih v prihodnje ne bi ponavljal. Stalno spremljam delo velikih reporterjev, da bi se kaj novega naučil in hkrati razvijal svoj slog.

Ali so podobe iz vojn lahko estetske in lepe?
Sebastio Salgado, James Nachtwey, Damir Šagolj ... in še kdo so avtorji, katerih podobe so krasne, popolno kadrirane, njihove kompozicije in občutek za prostor so dovršeni, "veličastna" svetloba riše oblike in sence, motivi so izjemno močni. Nekateri jim očitajo, da so manipulatorji, neetični in patetični, ker iz "trpeče" Afrike in iz "razrušenega" Afganistana nosijo "tako estetske" fotografije. Neumnost, oni so geniji! Ne vem, zakaj bi nekomu omejevali svobodo "pogleda" in izražanja. To je nekako tako, kot če bi nekemu kuharju očitali perfektno poznavanje sestavin, da je njegova hrana preveč okusna in je videti prelepo.

Vaše delo pa ni omejeno samo na protivojno poročanje. Večji del časa, ki ga preživite doma, namenjate portretom in dnevnoaktualnemu političnemu dogajanju. Portretna fotografija je intimen odnos, je neke vrste "akt zaupanja". Kako "lezete pod kožo" portretirancev? Kako se jim približate?
Portretna fotografija je poseben izziv. Na prvi pogled morda enostavno delo, nikakor ni tako. Tudi znotraj stroke velja za težko, če ne kar najtežjo kategorijo. Danes se pogovarjava o portretiranju ljudi, čeprav poznamo tudi druge portrete. Med portretirancem in fotografom naj bi se vzpostavilo nekakšno sproščeno vzdušje, najlaže skozi pogovor o tem ali onem ... Želja vsakega portretiranca je, da bi bil videti "dobro" - takšen kot v resnici je, ... da bi se na fotografijah "prepoznal". Fotograf je odgovoren, da se to tudi zgodi. On išče način, kako bo "zajel celotno sliko", energijo, karakterne značilnosti ... morda poklic portretiranca. Kako bogata je paleta fotografovega znanja, pokažejo same fotografije. Razmerje bi ocenil kot osemdeset odstotkov "psihologije" in le dvajset odstotkov "fotografije".