Najzgodnejše ohranjene tapiserije sicer izhajajo iz 12. stoletja, vendar je umetnost vezenja vrhunec doživela v 14. stoletju. Tapiserije so bile prikladna zaščita pred mrazom in vlago v hladnih srednjeveških gradovih, obenem pa čudovita dekoracija, ki bi si jo sicer v freskam nenaklonjenem podnebju severnoevropskih dežel težko privoščili. Najlepše so najprej izdelovali v Arrasu, Tournaiju in Parizu, pozneje tudi v Aubussonu in Bruslju. V zadnjem so v poznem 15. stoletju po pariških kartonih izdelali tudi šest znamenitih tapiserij z damo in samorogom, ki so februarja lani po slabem letu dni zapustile restavratorske delavnice, zdaj pa je po dveletni odsotnosti končno spet na ogled v pariškem Musée de Cluny, kjer hranijo več pomembnih del francoske srednjeveške umetnosti.
Čas in prah sta terjala svoj davek, barve so obledele, podloga, na kateri so tapiserije obešene, pa je vplivala na izvezene podobe in obliko del, zato so se v muzeju odločili za restavracijo in zagotovitev ustrezne svetlobe in prezračevanja. Kljub vsemu so bile tapiserije pred začetkom restavratorskih del daleč od kritičnega stanja, pravijo v muzeju. Nasprotno, svilene in volnene niti so bile v dobrem stanju.
Poldrugo stoletje pred tem so bile tapiserije, ki jih je leta 1841 na gradu Boussac našel francoski pisec in zgodovinar Prosper Mérimée, v mnogo bolj skrb vzbujajočem stanju. V pismu politiku Ludovicu Vitetu je pisal, da jih je bilo v Boussacu še več, še finejših, tako mu je vsaj pojasnil župan, vendar jih je prejšnji lastnik gradu razrezal in jih uporabil za preproge. "Podobno bo končalo tudi šest ohranjenih tapiserij, če ne bodo odpeljane iz Boussaca," je sklenil pismo.
Navdih številnim umetnikom
Tapiserije, ki so jih med stoletji močno načeli vlaga, slabo vzdrževanje in glodajoče podgane, je v muzej Cluny leta 1882 pripeljal prvi kurator in direktor Edmond du Sommerard. Postale so osrednji muzejski eksponat, ki je zaslovel že ob prvi predstavitvi javnosti. Tapiserije so bile navdih za številna literarna in glasbena dela. George Sand je leta 1944 zgodbo romana Jeanne postavila prav v grad v Boussacu, ob prelomu stoletja je o njih pisal pesnik Rainer Maria Rilke, leta 1970 je po tapiseriji svoj album poimenoval kitarist John Renbourn in leta 2003 je Tracy Chevalier o delu napisala ne najbolj posrečen roman. S cvetličnimi detajli posute tapiserije dobro poznajo tudi gledalci filmov o Harryju Potterju.

Tapiserije tisočerih cvetlic
Tapiserije, na katerih vitko svetlolaso damo spremljata podobi leva in samoroga, ki nosita prapore in grbe družine Le Viste, najverjetneje predstavljajo pet čutov. Takšna je vsaj razlaga za pet tapiserij, večjo zagato pa umetnostnim zgodovinarjem predstavlja šesta iz serije z zapisom "A mon seul désir". Vse spadajo v skupino t. i. tapiserij "mille-fleurs", kar bi v dobesednem prevodu pomenilo tisoč cvetlic, gre pa za v tistem času priljubljeno ozadje, pokrito z množico najrazličnejših cvetlic in rastlin. Te so bile pogosto nosilke dodatnega simbolnega pomena (ravno v poznem srednjem veku je floralna simbolika dosegla enega svojih največjih razcvetov, vezana pa je bila predvsem na Marijine kreposti). Značilna je nasičena kompozicija, ki jo dopolnjujejo tudi podobe zajcev, psov, ptic in opic, z natančno izpiljenimi detajli.
Tapiserije, ki so jim skoraj leto dni v pariškem muzeju pripravljali ustrezne prostore, da bi jim zagotovili optimalne konservatorske pogoje, obenem pa primerno atmosfero za njihov ogled, so bile zato lani precej časa zdoma. Med aprilom in julijem so jih posodili tokijskemu Narodnemu umetniškemu centru, potem pa so do oktobra gostovale še v Osaki. Poznosrednjeveška dela so bila tako lani prvič po letih 1993 in 1994, ko so jih predstavljali v Metropolitanskem muzeju, na potovanju v tujini.