V londonski galeriji Tate Modern se pripravljajo na največjo britansko retrospektivo del Joana Mirója v zadnjega pol stoletja, ki bo skušala pokazati, da se za prikupno nedolžnostjo podob katalonskega umetnika skrivata globoka skrb za človeštvo ter občutek za osebno in nacionalno identiteto.

Razstava The Ladder of Escape, ki bo na ogled od 14. aprila pa do 11. septembra, prinaša več kot 150 slik, risb, kipov in grafik iz šestih desetletij ustvarjanja Joana Mirója (1893-1983). Naslov so si sposodili kar od umetnika samega: lestev za pobeg je pogost motiv, ki se kot lestev, usmerjena naravnost proti nebu, pojavlja v Mirójevem opusu skozi vso njegovo kariero, obenem pa izraža "dvoumnost, občutek zakoreninjenosti v svet in obenem poskus pobega k nečemu nadzemeljskemu," kot se je izrazil eden izmed kuratorjev razstave Matthew Gale.

Miró je pod vplivom fauvistov in nadrealistov ustvaril izviren, abstrakten slog slikanja z lisami živih barv domače Katalonije, s sanjskimi figurami in pravljičnimi svetovi podzavesti, polnimi ironije, a tudi tesnobe in vprašanj. Umetnik je uporabljal jezik simbolov, s katerim je izražal osebne vizije, občutek za svobodo in lastno energijo.

Razstavljena bodo ključna dela
Razstava bo predstavila tudi politično obarvana platna, ki so umetnikov odgovor na eno najbolj razburkanih obdobij v evropski zgodovini. Miró, ki je ustvarjal v Barceloni in Parizu, je sledil občutju španske državljanske vojne in prvih mesecev druge svetovne vojne v Franciji.

V času diktature generala Franca je predstavljal simbol mednarodne razsežnosti kulture, njegove velike abstraktne slike iz poznih 60. in z začetka 70. let 20. stoletja pa so bile uporni odgovor na čas umirajočega diktatorskega režima.

Vse prej kot zgolj nezavedna igra
Čeprav je na Mirójev slog le delno vplival nadrealizem, je prav v njegovih delih Bretonov "čisti psihični avtomatizem" doživel eno najjasnejših uresničitev. Čeprav njegova dela delujejo spontana, se umetnik ni povsem predajal avtomatizmu, ampak je svobodno spregovoril skozi povsem zavestno načrtovane podobe. Njegove abstraktne oblike so simbol določene plati njegovega izkustva in le redko ne vsebujejo namigov ali razsežnosti bivanja. "Zame mora biti slika podobna iskricam. Bleščati se mora kot lepota ženske ali pesmi. Žareti mora in biti takšna kot tisti kamni, s katerimi so pirenejski pastirji prižigali svoje pipe," je nekoč svoje delo opisal katalonski umetnik.

Militantna umetnost zrelih let
Po plodnem obdobju in delu z nadrealisti v Franciji se je Miró po nemški invaziji na Francijo v domovino vrnil leta 1940, kjer je - z besedami enega izmed kuratorjev razstave Marka Daniela - "živel v notranjem izgnanstvu". V tujini je njegov ugled medtem nezadržno rasel. V petdesetih so se k njemu ozirali ameriški abstraktni ekspresionisti; "kompliment" jim je leta 1974 vrnil s "pollockovsko" serijo Ognjemeti, ki je nastala tako, da je takrat že 81-letnik v platno lučal vedra barve. Leto pred tem je serijo Zažgana platna ustvaril tako, da je platna rezal, jih polival z bencinom in zažigal (pri vsem skupaj je imel poleg sebe le enega pomočnika z vedrom vode in pomivalko). Še naprej je bil tudi izrazito politično angažiran, na primer s triptihom Upanje obsojenega moža (1974), ki je tematiziral smrtno obsodbo 25-letnega anarhista Salvadorja Puiga Anticha, ki je takrat razburila mednarodno javnost, predvsem seveda nasprotnike nacionalistične španske oblasti.