Kip bakhanta je umetnik izdelal v zadnjem letu življenja, 1626, in je verjetno njegovo zadnje podpisano delo. Bronasto skulpturo so leta 2010 po naključju odkrili na dvorišču gradu Sankt Martin v Avstriji, kjer je bil od leta 1700. Stroka domneva, da so ga kiparjevi dediči tja prodali po umetnikovi smrti.
Dela Adriaena de Vriesa (okoli 1545-1626) – po besedah direktorja muzeja Wima Pijbesa velja za nizozemskega Michelangela - so izredno redka. Sodi med vidnejše kiparje časa, ko se je manierizem prevešal v barok. Najbolj je prepoznaven po upodobitvah moških in ženskih aktov v mitološkem kontekstu. Bil je mojster male plastike, ki jo odlikujeta gracilnost in fina obdelava površine, njegova pozna dela pa že kažejo posluh za baročne značilnosti.
Dvorni kipar Rudolfa II.
Adriaen de Vries se je rodil v Haagu, znanje pa je pridobil v Firencah pri znamenitem Giovanniju da Bologni. Deloval je v Rimu in pri savojskem vojvodi v Torinu, nato pa postal kipar cesarja Rudolfa II. v Pragi, kjer je tudi umrl.
Kiparja, ki je bil dolgo časa poznan le stroki, je imela širša javnost priložnost podrobneje spoznati na veliki mednarodni razstavi V Los Angelesu. Postavitev sta konec devetdesetih let preteklega stoletja pripravila Nacionalni muzej v Stockholmu in Muzej J. Paul Getty.
Njegove kipe hranijo v nekaterih pomembnejših muzejih po svetu. Rijksmuseum je z novo pridobitvijo dopolnil številčno skromno de Vrisovo zbirko, v kateri je še bronast relief z upodobitvijo Bakha in Ariadne, od leta 1977 pa imajo na posodi tudi kip sedečega Tritona iz Narodnega muzeja v Stockholmu.