Amsterdamske sončnice je Vincent van Gogh naslikal januarja leta 1889 med bivanjem v Arlesu. Foto: EPA
Amsterdamske sončnice je Vincent van Gogh naslikal januarja leta 1889 med bivanjem v Arlesu. Foto: EPA
Vincent van Gogh: Sončnice
Ker gre za eno osrednjih slik muzejske zbirke, jo le redko posodijo drugim institucijam. Nazadnje je bila na ogled v britanski Narodni galeriji, kjer so jo razstavili ob londonsko različico. Foto: EPA
Vincent van Gogh: Sončnice
Sončnice naj bi van Gogh naslikal za svojega prijatelja Gauguina. Foto: EPA

Barve Sončnic nagovarjajo danes z drugačno tonaliteto in intenziteto kot ob svojem nastanku. Van Gogh jih je naslikal leta 1889, mesec po tem, ko si je odrezal del ušesa. Slikar sicer svojih slik ni premazal z lakom, saj mu je bil ljubši matiran vtis, zato pa so delo verjetno premazali leta 1927, da bi s tem zaščitili površino. Z leti je lak potemnel, zaradi česar so nekoč živahni rumeni odtenki porjaveli in postali bolj zamolkli. Prav tako so zbledeli oziroma pozeleneli sami pigmenti barvil. Gre za posledico kemične reakcije, ki nastane, kadar je rumena barva izpostavljena svetlobi. Nekaj škode so povzročili tudi popravki iz leta 1927, ki so prvoten okrast ton spremenili v bolj oranžno nianso. Kot poroča Art Newspaper, restavratorska ekipa zdaj preučuje, kako varno odstraniti naknadno dodani lak, da bi lahko sončnice znova zasijale v prvotni rumenini.

Darilo za Gauguina
Van Gogh je petnajst cvetov pred rumenim ozadjem naslikal v provansalskem mestecu Arles, verjetno za svojega prijatelja Gauguina, čeprav jih ta nikoli ni prejel. Amsterdamska slika je signirana različica originala, ki jo je naslikal pet mesecev prej, danes pa jo hranijo v londonski Narodni galeriji. V Arlesu je naslikal še pet drugih tihožitij s sončnicami (prvo serijo avgusta leta 1888, drugo januarja naslednje leto), eno delo je bilo uničeno med drugo svetovno vojno, druga so v Philadelphii, Tokiu, Münchnu in v zasebni zbirki.

Stroka si obeta, da bo restavratorski poseg prinesel tudi nekaj novih spoznanj o modrem in rdečem dodatku, ki ju na izvirni različici še ni - prav tako o spremenjenem formatu slike. Prvotna dimenzija platna je bila namreč spremenjena tako, da ji je bila dodana tri centimetre široka lesena plošča. Verjetno jo je dodal slikar sam za večjo prostornost ozadja.

V lasti družinske fundacije
Slika pravzaprav ni zares last amsterdamskega muzeja, ampak je od sedemdesetih let 20. stoletja na trajni posoji. Od umetnikove smrti je v lasti njegove družine, najprej je prišla v roke Vincentove svakinje, zatem njenega sina. V času druge svetovne vojne so jo skrili v zaklonišče, po koncu pa se je vrnila nad družinsko zofo. Med letoma 1946 in 1973 se je selila iz ene razstave na drugo, danes pa jo zaradi njene dragocenosti redko posodijo drugemu muzeju. Nazadnje je odšla v tujino leta 2014, ko je bila s štirimi drugimi različicami na ogled v Narodni galeriji v Londonu.