Mušič (1909-2005), rojen v Bukovici pri Volčji Dragi v spodnji Vipavski dolini, je bil vse življenje emigrant. Selil se je že od ranega otroštva po Sloveniji, pozneje, ko so ga kolegi črtali s seznama slikarjev in ko se je zaradi sumov znašel pred sodiščem narodne časti, pa je emigriral v Benetke. Pozneje je živel tudi v Parizu. Foto: BoBo
Mušič (1909-2005), rojen v Bukovici pri Volčji Dragi v spodnji Vipavski dolini, je bil vse življenje emigrant. Selil se je že od ranega otroštva po Sloveniji, pozneje, ko so ga kolegi črtali s seznama slikarjev in ko se je zaradi sumov znašel pred sodiščem narodne časti, pa je emigriral v Benetke. Pozneje je živel tudi v Parizu. Foto: BoBo

Zoran Mušič je bil glasnik tistega ustvarjalnega duha, ki si ne dovoli omejevanja ne z ideološkimi ne z etničnimi ali s kakšnimi drugimi determinantami.

Niko Grafenauer

S knjigo so nekoliko poravnali moralni dolg do umetnika svetovnega formata, ki je bil v izgnanstvu, je na predstavitvi dejal predsednik SAZU Jože Trontelj.

Predstavitve se je udeležil tudi predsednik republike Borut Pahor, osebni prijatelj žene pokojnega umetnika Ide Cadorin Barbarigo. Kot je poudaril, ima tudi slovenska politika dolg do velikega umetnika, ki ga poskuša sam - tako na osebni ravni kot tudi kot politik - poravnati. Težavam, na katere so naleteli raziskovalci Mušičevega dela, po Pahorjevih besedah botruje tudi zadržan odnos Mušičeve soproge do Slovenije. Kot je poudaril, ji je tudi sam povedal, "da se stvari v Sloveniji spreminjajo".

Tragična življenjska zgodba
Monografija je nastala po simpoziju Nismo poslednji, ki so so ga pripravili leta 2009 ob 100. obletnici Mušičevega rojstva. Takrat so raziskovalci njegovega dela potrdili, da je Mušič "glasnik tistega ustvarjalnega duha, ki si ne dovoli omejevanja ne z ideološkimi ne z etničnimi ali s kakšnimi drugimi determinantami", je povedal Grafenauer.

Grafenauer je opozoril tudi na Mušičevo tragično zgodbo, ko se je takoj po vrnitvi iz Dachaua, kamor ga je leta 1944 v Benetkah deportiral gestapo, znašel v povojni Ljubljani. Ker je preživel Dachau, se je znašel na listi sumljivih, zato je v strahu pred zaporom ali celo smrtjo pobegnil v Italijo. To ubežništvo ga je ohranilo, da se danes lahko posvetimo njegovi umetnosti, izkušenjsko povezani s Krasom, Mediteranom, Benetkami in Parizom na eni ter z Dachauom na drugi strani, eksistencialno pa predvsem z osebno občutljivostjo in erotizmom, je prepričan urednik.

Nadpovprečno veliko gradiva
Po besedah Puharjeve monografija prinaša za slovenske razmere nadpovprečno veliko gradiva o umetnikovem življenju. O Mušičevem slikarstvu je bilo doslej po svetu že veliko napisanega, saj je slavo dosegel že za časa življenja, v Sloveniji pa manj, kot bi se spodobilo, kar po njenem mnenju odslikava slovensko zgodovino in kulturno zgodovino.

Zupan, ki je velja za poznavalca Mušičevega dela, je povedal, da so avtorska besedila priznanih slovenskih in tujih piscev razvrščena v šest poglavij, dodani so še slovenska in angleška biografija, povzetki in seznam reprodukcij. Uvod k delu so prispevali tržaški pisatelj Boris Pahor, francoski poznavalec Mušiča Jean Clair in hrvaški likovni kritik Igor Zidić.

Poleg omenjenih so pri monografiji s prispevki sodelovali še Tomaž Brejc, Tonko Maroević, Marilena Pasquali, Emerik Bernard, Nadja Zgonik, Andrej Medved, Milček Komelj, Marijan Tršar, Jožef Muhovič, Andrej Jemec, Jože Ciuha, Irene Mislej, Boris Podrecca, Miro Oppelt in Ivo Jevnikar. Pri delu so sodelovali prevajalci Martin Hugh Creegen, Veronika Simoniti, Klemen Jelinčič Boeta in Breda Ilich Klančnik. Delo, ki ga je oblikoval Peter Skalar, prinaša skoraj 100 barvnih reprodukcij slikarjevih del ter več kot 30 fotografij iz slikarjevega življenja.

Zoran Mušič je bil glasnik tistega ustvarjalnega duha, ki si ne dovoli omejevanja ne z ideološkimi ne z etničnimi ali s kakšnimi drugimi determinantami.

Niko Grafenauer
Monografija o slikarju in grafiku Zoranu Mušiču
Monografija o slikarju in grafiku Zoranu Mušiču