Poleg drugih nerešenih vprašanj medsebojne odnose med Italijo in Slovenijo od leta 2002 pretresa tudi vprašanje lastništva umetnin, ki jih je leta 1940 italijanska oblast ukazala odpeljati iz Istre v notranjost Italije.
Priprave italijanske fašistične oblasti na zaščito umetnin velike nacionalne in umetniške vrednosti pred uničenjem v morebitni vojni so se začele že skoraj desetletje pred posegom v Istri. 22. januarja 1931 je izšla prva okrožnica ministrstva za nacionalno vzgojo, ki je izpostavila vprašanje varovanja umetnin v primeru vojne. V pol leta so izdelali seznam umetnin, katerih obstoj bi bilo potrebno zaščititi, leta 1939 pa so Pulj in Koper določili za centra za zbiranje umetnin, ki bi jih bilo potrebno prepeljati na varno.
Akcija še pred vojno na območju Kraljevine Jugoslavije
Akcija je stekla v začetku junija 1940, ko so Italijani na podlagi zakona o varovanju stvari umetniškega, zgodovinskega, bibliografskega in kulturnega interesa pred vojnim uničenjem iz cerkva, muzejev, samostanov, pa tudi iz zbirk zasebnih zbirateljev v notranjost Italije odpeljali dela še danes visoko cenjenih slikarjev in kiparjev, kot so Vittorio Carpaccio, Bendetto, Giambattista Tiepolo, Paolo Veneziano, Matteo Ponzone, Alessandro Algardi in drugi. 
Poleg umetnin velike vrednosti, nekatere umetnine naj bi bile vredne nekaj sto tisoč evrov, so bili iz krajev, ki danes pripadajo slovenskemu državnemu ozemlju, odpeljani tudi drugi predmeti, pomembni za poznavanje zgodovine slovenskega naroda. Italijani so namreč odpeljali tudi bogato knjižno in arhivsko gradivo, med drugim matične knjige kobilarne v Lipici ter statute obalnih mest.
Rešitelj istrskih umentin
Umetnine, ki so jih nabrali v Istri, ta je v skladu z določili londonskega sporazuma, s podpisom katerega je Italija 26. aprila 1915 prestopila na stran zavezniških sil, po koncu 1. svetovne vojne pripadla Italiji, so najprej prepeljali v Furlanijo, nato v Benetke, Mantovo, od tam pa v Rim. Za umetnine se dolga desetletja niti ni vedelo, kje so. Šele leta 2002 jih je na novo odkril Vittorio Sgarbi, tedanji podsekretar italijanskega ministrstva za kulturne dobrine. 
Sgarbi je v zabojih v palači Venezia v Rimu najdene umetnine, z območja Kopra in Pirana naj bi odpeljali 11 zabojev predmetov umetniške vrednosti, dal restavrirati in začel načrtovati veliko razstavo, ki bi predstavila že skoraj pozabljena dela, med katerimi je več skoraj neznanih umetnin priznanih renesančnih umetnikov.
Težav ne bi smelo biti
Že neposredno po odkritju umetnin, spomladi 2002, je tedanji slovenski veleposlanik v Italiji Vojko Vovk izrazil interes slovenske države za vrnitev umetnin njihovim prvotnim lastnikom ali njihovim dedičem. Vsaj v primeru umetniških del, ki so pripadala samostanom in cerkvam na ozemlju koprske škofije to ne bi smelo biti problematično. Občinski svetnik Slovenske skupnosti v Trstu Peter Močnik je namreč povedal, da ima koprska škofija potrdila, ki jih je leta 1940 izdalo italijansko ministrstvo za vzgojo in ki zagotavljajo, da bodo odvzeta dela po koncu vojne nevarnosti vrnjena lastnikom.
Italijani ne nameravajo vrniti del
Kljub zahtevam po rešitvi vprašanja odnesenih del umetniške vrednosti in pobudam za vzpostavitev mešane italijansko-slovenske komisije, ki bi obravnavala problematiko slik, arhivov in zemljiških/katastrskih knjig do zdaj reševanje problema ni napredovalo. Razprave o usodi umetnin so izbruhnile v začetku leta 2005, ko so se začele priprave na razstavo Histria opere d'arte restaurate: da Paolo Veneziano v tržaškem muzeju Revoltella, na kateri so pod vodstvom umetnostnega zgodovinarja Vittoria Sgarba predstavili restavrirane umetnine, ki jih je Sgarbi tri leta prej "odkril" v Rimu.
Da Italijani ne nameravajo vrniti umetnin, dokazuje tudi namera, po koncu razstave dela trajneje razstaviti v nekdanjih konjušnicah gradu Miramar pri Trstu, pa tudi v dokumentu, ki ureja financiranje razstave, je zapisano, da so eksponati v državni lasti.
"Čudne" interpretacije mednarodnega prava
Od začetka razstave je Slovenija, predvsem minister za kulturo Vasko Simoniti in minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel, že večkrat ostro izrazila zahtevo, da je vprašanje umetniških del potrebno čim prej razrešiti v skladu z določili mednarodnega prava. Pravega dialoga z Italijani še ni bilo, predvsem tisti, ki stojijo za razstavo pa upravičenost italijanske države do del renesančnih in baročnih mojstrov utemeljujejo s trditvami, katerih veljavnosti veljavno mednarodno pravo ne more potrditi.
Tako je Vittorio Sgarbi izjavil, da so vsa razstavljena dela popolnoma italijanska, saj so jih ustvarili umetniki italijanskega rodu na območju, ki so mu vladali Benečani. Toda če bi ta utemeljitev zdržala presojo pravnikov, bi lahko Italija upravičeno zahtevala vrnitev vseh umetnin, ki so jih na njenem ozemlju ustvarili italijanski umetniki in ki danes visijo v muzejih in zasebnih domovih po svetu.
