.

Večina se jih je dobro prilagodila v novem okolju. Taka primera sta tudi dr. Nina Danilovska in dr. Dime Sapundžiev. Boljše življenje in izpopolnjevanje v poklicu sta osnovna motiva, ki sta ju vodila pri odločitvi, da zapustita domače makedonsko ognjišče. V Sloveniji sta se uspešno integrirala in ju danes uvrščajo med vrhunske strokovnjake. Vsak priseljenec se spopada s številnimi težavami pri uveljavljanju v novem okolju. Vsakdo prehodi svojo življenjsko pot. Tako imata tudi Danilovska, kot otroška zobozdravnica, in Sapundžiev, kot oralni kirurg, svojo makedonsko-slovensko zgodbo.

Slovenščina - največja ovira
"V Slovenijo sem prišla leta 2009 skupaj z možem. Na samem začetku je bilo prilagajanje zelo težko, morali smo narediti precej izpitov. Naša diploma je bila priznana, vendar smo morali opraviti še z nostrifikacijo, licenčnim izpitom, poznavanjem zakonodaje. Opravili smo tudi izpit iz slovenščine, kar je bilo zelo težko," se spominja Danilovska. Ko smo vprašali Sapundžieva, kaj mu je bilo najtežje na začetku, je navkljub vajenosti na učenje in študij poudaril, da je bil to jezik. "Čeprav sem v Ljubljano prišel po končani specializaciji, ki je trajala tri leta, in so bili moji začetki povezani s tem, da ugotovim do kod seže moja strokovnost v mojem poklicu, so se realni problemi začeli takoj z nostrifikacijo diplome, povezani pa so bili z znanjem slovenščine." Malo v smehu pove, da je imel kar nekaj neuspešnih poskusov, da naredi izpit iz slovenščine na višji ravni na Filozofski fakulteti.

Korak za korakom … do prve zaposlitve
Ko sta prebrodila jezikovno oviro, sta dobila prvo zaposlitev v Sloveniji. Sapundžiev, ki tu živi in dela že 11 let, je prvo zaposlitev, kot splošni stomatolog, dobil v Zdravstvenem domu Rateče. Leta 2006 se je zaposlil na Kliniki za maksilofacialno in oralno kirurgijo v kliničnem centru v Ljubljani. Po treh letih je postal tudi asistent na katedri za maksilofacialno kirurgijo, kjer je danes zaposlen in dejavno vključen v učni proces na fakulteti za študente 4. letnika dentalne medicine pri predmetu Oralna kirurgija.

Strokovno izpopolnjevanje
Poklicna pot Danilovske se je po prihodu v Slovenijo korenito spremenila. Po opravljenem izpitu iz slovenščine je sledila zaposlitev v Zdravstvenem domu Ljubljana na oddelku za otroško in preventivno stomatologijo. Populacija, s katero dela, je stara od pol leta do 14 let. "Od nas se tu zahteva stalno strokovno usposabljanje. V Makedoniji sem delala izključno s starejšo populacijo, imela sem zelo malo otrok, zato sem morala tu narediti magisterij iz otroške in preventivne stomatologije, tako sem si pridobila naziv - stomatolog za otroke in mladino," pove Danilovska.

S preventivo uspešno nad karies
"Najpogostejša bolezen pri otroški populaciji je karies," pravi Danilovska, ki ima vpisanih 1.500 pacientov. Po njenih besedah je preventiva v Sloveniji na visoki ravni in zato nam gre v boju s kariesom dobro, saj se skrbi za ustrezno higieno, pazi na prehrano in slabe navade otrok. V pomoč pa je tudi navada staršev, ki vodijo otroke k zobozdravniku že od njihovega šestega meseca starosti oziroma od trenutka, ko otrok dobi prvi zobek.

Če ni preventive, pride Sapundžiev
Delo Sapundžieva, ki je edini Makedonec oralni kirurg, zaposlen na maksilofacialni kirurgiji, je večinoma povezano z zdravljenjem komplikacij kariesa in paradentalne bolezni, ki vodita do izgube zob, ki jih potem nadomeščajo z različnimi nadomestki in vsadki. Druge kirurške intervencije, ki jih opravlja za 3.000 svojih pacientov, so ustvarjanje pogojev za postavitev nadomestkov s presaditvijo kostnega materiala. "Ukvarjamo se tudi z egzodoncijo pri kompliciranih pacientih. V zadnjih časih vse več obravnavamo tudi nekroze pri pacientih z osteoporozo, preventivno zdravimo vnetja in prepoznavamo onkološke bolezni," strokovno opiše svoje delo Sapundžiev.

Iz Metlike do Bitole prek Lozane
"Ko sem se zaposlila v ZD Ljubljana je bilo zelo prisrčno, saj so vsi govorili: 'Zaposlili smo Slovenko iz Makedonije.' Jaz imam namreč slovenske korenine," ponosno pripoveduje o svojih prednikih Danilovska in nadaljuje: "Naša slovenska zgodba se je začela davnega leta 1925, ko je moja babica iz Bitole šla študirat farmacijo v Lozano, v Švici. Tam je spoznala mojega dedka, Slovenca iz Metlike, ki je bil absolvent na študiju politologije. Po končanem študiju sta se poročila in rodila sta se jima moja mama in stric. Moj dedek je bil politik, ki se je zavzemal za neodvisno Slovenijo. Po nesrečnih okoliščinah je bil ubit. Po tem dogodku se je babica vrnila v Makedonijo in od te točke naprej se nadaljuje naša makedonska zgodba. Zdaj se ponovno vračamo, vsaj jaz s svojo družino. Menim, da na ta način nadaljujemo naše slovenske korenine."

Zobozdravstvo najljubša tema družinskih pogovorov
Zagotovo ne bi bila tako uspešna, če ju ne bi podpirali družini oziroma njuna življenjska sopotnika. Med pogovori v domačem krogu so teme o zdravljenju zob vedno prisotne, kar ne preseneča, saj so vsi družinski člani prav tako zobozdravniki. "Družina mi daje največ moči in energije, da napredujem v svojem poklicu. Vsi štirje smo v istih vodah. Moj mož je zobozdravnik, sin je končal študij pred dvema letoma in hčerka je zdaj šesti letnik prav tako na stomatološki fakulteti," pove Danilovska in poudarja, kako veliko ji pomeni družina.

Učimo se tudi makedonščine
"Moja partnerica je hkrati moja kolegica. Je specialistka za otroško in preventivno stomatologijo," nadaljuje Sapundžiev in razkriva, da je njegova partnerica Slovenka. "Pogosto hodiva v Makedonijo, v Skopje. Ko sva bila prvič v Skopju, je dobila tudi svoje prvo makedonsko darilo. Ker si je zelo želela, da bi razumela in govorila makedonsko, sem ji kupil makedonsko čitanko."

Družba in pacienti od vsepovsod
V prostem času, ki ga imata zelo malo, kot pravita, se družita z ljudmi različnih narodnih pripadnosti. "V službi sem največ v stiku s kolegi Slovenci, pa tudi z Makedonci, saj jih veliko dela v Ljubljani. Skorajda v vsakem zdravstvenem domu se najde kakšen, če ne kar več zaposlenih zobozdravnikov iz Makedonije. Družimo se vsi skupaj in vsak konec tedna hodimo na pijačo, klepet, izmenjujemo poklicne izkušnje. Pacienti, s katerimi delam, so ravno tako različnih narodnih pripadnosti, poleg Slovencev je veliko tudi ljudi iz vseh krajev nekdanje Jugoslavije, ki so se sem priselili," pravi Danilovska.

Sprostitev ob bobnih
"Ker je naš poklic zelo stresen, človek potrebuje neki ventil za sprostitev. Tako se moja partnerica uči makedonščine, jaz pa igram na bobne skupaj s kolegi v rokskupini, ki se imenuje Živa katastrofa. Igramo pretežno rok z elementi funka, v zadnjem času pa smo orientirani malo tudi na džez," končuje svojo zgodbo Sapundžiev.