Ižanska cesta je prvič omenjena leta 1848, torej v času, ko se je tudi uradno začela tako imenovana kolonizacija Ljubljanskega barja. Ta nikoli ni zares uspela, Barje nikoli ni postalo žitnica, Ižanka pa se je vselej pogrezala. Vožnja po njej je bila po eni strani užitek zaradi čudovite narave, po drugi pa je bila zelo nevarna.
Direktor podjetja Vodovod Kanalizacija Krištof Mlakar je ob odprtju pojasnil, zakaj je to tako zahteven gradbeni poseg in zakaj je bilo treba vanj vložiti kar 8,3 milijona evrov: "Kanaleto, ki bo odvajala padavinsko vodo, smo morali narediti v skladu s poplavnimi načrti, da ne bi prišlo do zastojev vode in poplav, tako kot se je to zgodilo leta 2010. Tako da je bil zelo, zelo zahteven projekt. S tem da je bilo pri rekonstrukciji ceste treba paziti, da ne bo pokala in se lomila."

Od križišča med Peruzzijevo cesto in Črno vasjo do Matene je zdaj urejena tudi kolesarska steza, ki pa je verjetno nikoli ne bodo podaljšali do Iga, saj bi s tem posegli v območju Nature 2000, je povedal župan občine Ig Janez Cimperman: "Ta kolesarska pot, na tem ljubljanskem delu cestišča, se nadaljuje na Matenski cesti. Je bolj varna in mislim, da bodo kolesarji s tem lahko kar zadovoljni."

90 odstotkov prebivalcev Iga in okoliških krajev se vsak dan vozi na delo in v šolo v Ljubljano. V času zapore Ižanske ceste so za to pot potrebovali tudi uro in več. In večini se je pred prvim šolskim dnem resnično odvalil kamen od srca, saj se tja ne bodo vozili ne prek Škofljice in ne po slabo prevoznih barjanskih štradonih.