Četudi se včasih zdi, da je covidna zdravstvena kriza svet upočasnila in med ljudi vnesla dvometrsko razdaljo ali pa jih umaknila v izolacijo za stene hiš in stanovanj, ravno prelomni dogodki v kulturi dokazujejo, da se je dogajalo tudi nasprotno. Bilo je leto skupinskih dosežkov, dogovorov, sodelovanj, zgodovinskih podpisov.

Za letošnjo Turnerjevo nagrado, eno najprestižnejših priznanj za sodobno umetnost v Veliki Britaniji, je bilo, denimo, prvič v zgodovini nagrade nominiranih pet umetniških kolektivov. Vzpostavilo se je gibanje #nisisama, prek katerega so v našem prostoru ženske prvič v zgodovini začele skupinsko opozarjati na spolne napade, ki se dogajajo tudi v kulturi.

Bilo je leto, ko so se občinstva vrnila v dvorane, čeprav z vmesnimi praznimi sedeži. Po desetletjih tihega propadanja se je ob Ljubljanici odprla prenovljena Galerija Cukrarna, ki je postala prostor neštetih prihodnjih umetniških projektov. Podpisali so sklep o sofinanciranju Centra Rotovž. Evropske države so po letih prošenj in pogajanj zagnale pogovore z afriškimi državami o vračanju naropanih artefaktov.

Spodaj predstavljamo osem odmevnih kulturnih dogodkov, po katerih si bomo zapomnili leto 2021.

OBISK KULTURNIH PRIREDITEV POD PCT-POGOJEM

V prvem delu leta so bila vrata kulturnih ustanov še zaprta, umetniki so iskali razmeram prilagojene poti do stika z občinstvom. Iskanja rešitev so se uspešno lotili na več področjih. V gledališčih so na primer pripravljali neposredne spletne prenose predstav, ki so jih v nekaterih primerih celo režirali filmski režiserji.

V začetku maja so se dvorane ponovno začele polniti, namesto snemalne ekipe je pred nastopajočimi spet sedelo občinstvo. Kultura je pred občinstvom lahko ponovno zaživela, saj je vlada uvedla PCT-pogoj, ki dovoljuje obisk kulturnih prireditev za prebolevnike, cepljene in testirane. Kjer so zagotovljena sedišča – denimo na koncertih, filmskih projekcijah in podobno – pa so vpeljali tudi upoštevanje omejitve 50-odstotne zasedenosti sedišč, in sicer ob pogoju ustrezne varnostne razdalje, kot jo priporoča Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). Obvezno je ostalo tudi nošenje maske, trenutno je za vstop v zaprte javne prostore treba uporabljati kirurško masko ali masko tipa FFP2. Največje dovoljeno število udeležencev na javnih kulturnih prireditvah je trenutno omejeno na 750, dovoljene pa so le prireditve v sedečem režimu s predpisanim razmikom med sedišči.

PRIČEVANJA O SPOLNIH ZLORABAH

Leto 2021 je po vsej regiji zaznamovalo gibanje z odmevnim ključnikom #nisisama. Pod tem geslom je več tisoč žensk spregovorilo o spolnih zlorabah in nadlegovanju, kakor so poprej v okviru gibanja Jaz tudi ženske zanetile boj proti zlorabam v Hollywoodu. 18. januarja je 26-letna igralka Milena Radulović skupaj s še nekaj dekleti na policijo v Beogradu prijavila, da jo je spolno napadel 68-letni Miroslav Aleksić, učitelj zasebne beograjske igralske šole z imenom Stvar srca. O posilstvih je zatem tudi javno spregovorila.

Štiri nekdanje študentke Akademije dramskih umetnosti v Sarajevu – Ana Tikvić, Nadine Mičić, Matea Mavrak in Asja Krsmanović – so zatem ustvarile stran na Facebooku z imenom Nisam tražila (Nisem hotela), ki je postala prostor za še druge žrtve spolnih napadov, da spregovorijo. V kratkem času se jim je javilo več kot 4000 žensk s svojimi pričevanji. Fakultete po vsej regiji so začele zbirati anonimne prijave spolnega nadlegovanja, začele so se policijske preiskave, več profesorjev so suspendirali. V slovenskem prostoru je o spolnem nadlegovanju profesorja igre Matjaža Tribušona med študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo spregovorila igralka Mia Skrbinac.

Dekan akademije Tomaž Gubenšek je po njenem razkritju napovedal ostre ukrepe. V luči razkrivanja zgodb o spolnem nadlegovanju se je razvnela javna razprava, zvrstila so se še druga pričevanja in bilo je oddanih še več prijav.

DRAŽBE Z NFT-ji IN KUPOVANJE UMETNIN V KRIPTOVALUTI

Bilo je tudi leto, ki je spremenilo pogled na dražbe in postavilo novo vrednost digitalnim umetniškim delom. "Verjamem, da smo priča začetku naslednjega poglavja umetnostne zgodovine," je dejal umetnik Beeple, ko so marca njegov digitalni kolaž z naslovom Everydays: The First 5000 Days na dražbi prodali za skoraj 70 milijonov dolarjev, kar je 58,5 milijona evrov. Izklicna cena je bila le sto dolarjev. Znesek je med digitalnimi umetniškimi deli brez primere v zgodovini.

To je bilo prvič, da je večja dražbena hiša ponudila digitalno umetniško delo z nezamenljivim žetonom (*NFT) kot jamstvom za njegovo pristnost. Novi lastnik je delo plačal v kriptovaluti, kar se je prav tako na dražbi zgodilo prvič. Pri dražbeni hiši Christie's so ob tem povedali, da je umetniško delo doseglo najvišjo ceno, na kateri koli dražbi, ki poteka po spletu, ter tudi najvišjo ceno za zmagovalno ponudbo, objavljeno zgolj na spletu. Ta prodaja je močno vplivala na trg NFT-jev, saj so nato prodali še več digitalnih umetnin po še leto prej nepredstavljivo visokih cenah.

*Nezamenljivi žetoni, skrajšano v NFT, so elektronski identifikatorji, ki potrjujejo, da je digitalni zbirateljski material pristen, kar potrjuje digitalna baza, poimenovana blockchain ali tehnologija veriženja podatkov. Uporabljajo jih kot dokaz, da je predmet pristen in enkraten. Tako rešujejo problem, ki je osrednjega pomena za digitalne zbirateljske predmete: kako imeti lastništvo nad nečim, kar je mogoče enostavno in neskončno podvajati.

ODPRTJE PRENOVLJENE CUKRARNE

Ljubljana je letos dobila nov prostor sodobne umetnosti. Po sedmih letih se je končala obnova Cukrarne, nekdanje tovarne sladkorja, ki je bila v svoji 200-letni zgodovini tudi vojašnica, otroško zavetišče in začasni dom umetnikov, med drugim pesnikov Josipa Murna - Aleksandrova in Dragotina Ketteja, zadnji več kot dve desetletji pa je bil prepuščen nemilosti časa. Zgrajena je bila med leti 1828 in 1834 po načrtih arhitekta Mateja Pertscha.

Enega zahtevnejših gradbenih projektov v Sloveniji sta izpeljala Mestna občina Ljubljana ter javni zavod Muzeji in galerije mesta Ljubljane (MGML). Nov prostor, ki je odprt od septembra, so zasnovali v arhitekturnem biroju Scapelab, kjer so si ga zamislili kot odprt galerijski prostor, poseben prostor so namenili tudi za koncerte in performanse. S Cukrarno je MGML tako dobil ne le ogromnega prostora za predstavljanje sodobne umetnosti, ampak tudi prostor za uresničevanje produkcije zahtevnejših umetniških projektov tako na področju vizualne kot tudi časovne, glasbene, performativne in drugih oblik umetnosti.

"Postati želi igralec v svetovnem merilu in tudi produkcijsko središče, ki soustvarja umetnost," je ob odprtju septembra za MMC povedala Alenka Gregorič, programska vodja galerije za sodobno umetnost Cukrarna.

PODPIS O SOFINANCIRANJU CENTRA ROTOVŽ

Več korakov za vzpostavitev novega prostora umetnosti so storili tudi v Mariboru, kjer nimajo primernega prostora za prezentacijo moderne in sodobne likovne umetnosti in ustvarjalnih praks, prav tako ne sodobnega ustvarjalnega in prezentacijskega središča avdiovizualnih vsebin. V knjižnici Rotovž pa že leta opozarjajo na nevzdržno stanje zaradi prostorske stiske in dotrajanih prostorov. Knjižnico je bilo treba zaradi zagotovitve varnosti in zdravja zaposlenih celo izprazniti, na začasni lokaciji pa knjižnica sicer deluje, a v zelo okrnjeni obliki.

Občina Maribor je letos junija pridobila pravnomočno dovoljenje za gradnjo Centra Rotovž, ki bo rešil nastalo prostorsko situacijo, ministrstvo za kulturo pa je nato na začetku decembra odobrilo sofinanciranje projekta v vrednosti do 12,7 milijona evrov. V center, ki so ga zasnovali v arhitekturnem ateljeju Medprostor, bodo umestili del Umetnostne galerije Maribor, s čimer se poudarja tudi polje moderne in sodobne likovne umetnosti, tamkaj bo deloval artkino, rešili bodo tudi prostorsko problematiko osrednje mariborske mestne knjižnice.

Celoten projekt gradnje in opreme na Rotovškem trgu bo stal 25 milijonov evrov. Kot je ministrstvo navedlo v sklepu o sofinanciranju, bo projekt predvidoma končan v prvi polovici leta 2024. Minister Vasko Simoniti je ob podpisu sklepa o sofinanciranju na ministrstvu za kulturo izrazil veselje ob projektu, ki je pred njimi. Župan Mestne občine Maribor Aleksander Saša Arsenovič pa je dejal, da so se Mariboru s tem uresničile večdesetletne sanje.

ODSTOP IGORJA SAMOBORA Z MESTA RAVNATELJA LJUBLJANSKE DRAME

Eden od načrtov prenove je vzbudil še posebno veliko pozornosti v javnosti. Novembra je Igor Samobor nepričakovano odstopil kot ravnatelj SNG-ja Drame Ljubljana. Pred tem je ustanovo vodil osem let, do konca njegovega mandata pa je bilo še leto in pol. Svojo odločitev je opisal kot posledico odlašanja prenove gledališke zgradbe, ki se pojavlja v mandatu ministra za kulturo Vaska Simonitija. Razlogi za odstop niso osebne narave, je poudaril, in potrdil, da kot igralec ostaja član ansambla. Dejanja trenutne ministrske ekipe, kot je dejal, pa doživlja kot nezaupnico, ki je – glede na pozitivne poslovne in druge rezultate delovanja Drame – ni pričakoval in je ne more sprejeti. Minister Simoniti je zatem navedel, da je v povezavi s prenovo še vedno nerešenih več vprašanj.

Pred stavbo Drame se je zatem pojavil napis Sramota, kakršen je bil izpisan lanskega decembra pred tistimi stavbami, v katerih imajo prostore javne ustanove, ki so dobile novo vodstvo oz. se jim v kratkem napoveduje sprememba vodstva.

V Društvu gledaliških režiserk in režiserjev so po odstopu zapisali, da resnost nastale situacije opozarja na odlašanje in zavlačevanje prenove osrednje slovenske gledališke institucije, ki je nedopustno. Na odstop so se odzvali v Aktivu delavk in delavcev v kulturi, kjer so zapisali, da bi bila nujna ostra in široka javna razprava in da kaže "odstop brati v širšem kontekstu nezaslišanega lomastenja po (živi) kulturi in umetnosti." Izjavo so podali tudi zaposleni v SNG Drama, ki so prepričani, da projekt obnove poteka mnogo prepočasi, saj delajo v izjemno slabih razmerah. Kdo bo novi ravnatelj ali ravnateljica ljubljanske Drame, še ni znano, zaposleni pa so poudarili, da si želijo, da bi bilo novo vodstvo strokovno kompetentno, sposobno in odgovorno.

V TKANINO OBLEČEN SLAVOLOK ZMAGE

V Parizu so letos izpolnili dolgoletno željo lani umrlega umetnika Christa. Sloviti bolgarski umetnik s polnim imenom Christo Vladimirov Javacheff je leta 1961, ko je Slavolok zmage opazoval skozi okno majhne spalnice v francoski prestolnici, dobil idejo, da bi ga odel v modro-srebrno tkanino. V času življenja mu to ni uspelo, so pa instalacijo na koncu Elizejskih poljan izvedli po njegovi smrti. Inženirji in gradbeniki so Slavolok zmage pripravljali od julija: postaviti je bilo treba gradbeni oder, ki je tkanino držal stran od površine kipa.

Projekt z imenom L’Arc de Triomphe, Wrapped je bil v njegov spomin na ogled v septembru in oktobru. Kot večina Christovih del je tudi to postavljeno le začasno. Zanj so uporabili 25.000 kvadratnih metrov umetne tkanine in 7000 metrov rdeče vrvi. Instalacija je stala 14 milijonov evrov in so jo v celoti financirali s prodajo umetnikovih risb in kolažev, litografij ter makete projekta. Christo je slovel po umetniških akcijah oblačenja skulptur in stavb. S partnerico Jeanne-Claude Denat de Guillebon je več desetletij ustvarjal umetnost iz oblačenja pomembnih arhitekturnih del, med katerimi so bili berlinski Reichstag, pariški most Pont-Neuf in Vrata v newyorškem Centralnem parku.

VRAČANJE NAROPANIH ARTEFAKTOV IZ EVROPE V AFRIKO

Kolonialne sile, kot so Francija, Nemčija in Velika Britanija, se že desetletja spopadajo z vprašanji, ali in kako vrniti vojni plen v obliki umetnosti na kraje, od koder so ga ukradli. Muzeji z Zahoda so se doslej upirali zahtevkom po vrnitvi naropanih artefaktov v afriške države nastanka in se pri tem običajno sklicevali na to, da te nimajo zagotovljenih primernih razmer in zadosti sredstev, da bi skrbele za dragocenosti. V zadnjem letu je bilo slišati vse glasnejše pozive za restitucijo na obeh straneh Atlantika.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je leta 2017 prvič obljubil, da bo Francija zahodnoafriški državi Benin vrnila bronaste umetnine, ki jih je ukradla francoska vojska. Letos so 26 artefaktov vrnili. Na slovesnosti v Elizejski palači sta Roselyne Bachelot in Jean-Michel Abimbola, ministra za kulturo obeh držav, podpisala sporazum o prenosu lastništva del na Benin po 130 letih v Franciji. Patrice Talon, predsednik Benina, je ob tem izrazil hvaležnost svoje države, vendar je poudaril tudi, da je bila vrnitev 26 artefaktov "le prva faza", saj je v francoskih muzejih še približno 90.000 artefaktov, naropanih v Afriki.

K vračanju umetnin se obrača tudi Nemčija, ki je letos npovedala, da bo vrnila bronaste umetnine, ki so jih v Beninu v poznem 19. stoletju naropali britanski vojaki. Ministrica za kulturo Monika Grütters je napovedala, da bodo nemški muzeji "zajeten del" artefaktov od naslednjega leta naprej začeli vračati Nigeriji. Artefakti, ki jih je britanska vojska leta 1897 naropala v napadu na Benin City (v današnji Nigeriji), so za zdaj posejani po različnih muzejih in zasebnih zbirkah po vsem svetu. Tudi Belgija je letos napovedala, da namerava vrniti več predmetov, ukradenih iz današnje Demokratične republike Kongo.