Melita Trbovšek, predsednica društva Lajka, ugotavlja, da se je položaj živali v času krize na splošno poslabšal. Ljudje jih zaradi obremenitve z lastnim obstojem (pre)večkrat zapustijo ali zavržejo. Foto: Nuša Skala
Melita Trbovšek, predsednica društva Lajka, ugotavlja, da se je položaj živali v času krize na splošno poslabšal. Ljudje jih zaradi obremenitve z lastnim obstojem (pre)večkrat zapustijo ali zavržejo. Foto: Nuša Skala

Lajka si želi predvsem to, da bi bile zavržene in zapuščene živali obravnavane enako kot vsi drugi hišni ljubljenčki ali pasemski psi in mačke. Lajka ozavešča ljudi, da ima prav vsako živo bitje pravico do življenja, do odsotnosti trpljenja in da je vsako življenje neprecenljivo ne glede na rodovnik, pasmo, starost ali barvo dlake. Ljudem skuša prikazati in dokazati, da so živali, posvojene iz zavetišča, ravno tako ljubeče in primerne za vzgojo ter socializacijo, četudi te pred namestitvijo v zavetišče niso bile deležne. Ni je živali, ki se je ne bi dalo prevzgojiti! Vsekakor pa je na prvem mestu odgovornost vsakega posameznika, da ob opaženem zlorabljanju in mučenju živali ravna skladno s svojo etiko, moralo in seveda z zakonom ter mučitelja prijavi na pristojne institucije, ki so se na prijave dolžne odzvati. Menite, da se je bolje ne vmešavati? Ni, verjemite, da ni, zahteva pa nekaj poguma. Dajmo jim ljubezen, ki jo one tako nesebično dajejo nam in … akcija!

Vizija Lajke, pridobljeno s spletne strani društva
Zavržene oziorma zapuščene živali so prepuščene na milost oziroma nemilost. V društvu Lajka si prizadevajo, da bi bilo tovrstnih primerov čim manj. Foto: Animal Angels

Strašno me jezi, da postanejo živali prva kolateralna škoda, ko se denimo rodi dojenček, se par loči ali pa se proda hiša in mora iti najprej pes stran. Do tega ne bi smelo priti! Res je, da včasih prideš v stisko, a obstajajo tudi druge rešitve. Ljudje imajo do živali še vedno odnos, kot do neke stvari, neke lastnine. Nimaš denarja, pa boš prodal avtomobil, tule si pa človek reče 'nimam denarja, bo šel pa pes stran'. To me res zelo žalosti in jezi.

Psi niso lastnina, opozarja Trbovškova. Foto: MMC RTV SLO/Mitja Lisjak

Pred tremi ali štirimi leti smo od vseh občin zahtevali informacije javnega značaja, koliko namenijo za zapuščene živali, kako zavetišča občinam poročajo in podobno. Za nekatera zavetišča smo dobili grozljive podatke, in sicer, da se je takrat evtanaziralo več kot 50 odstotkov živali, ki so prišle noter. Pač zato, ker so to lahko storili, saj zakon to dopušča. Toda če ti ne narediš nič za oglaševanje, če nisi odprt za javnost, kako bo potem prišel kdo k tebi posvojit žival? Če pa zavetišče zapreš še hermetično, da nihče ne bo vedel, kaj počneš, potem živali nimajo nobene možnosti.

Psička Tara
Psička Tara je bila najbrž povožena, ko je bila stara dva ali tri mesece in je na ulici preživela. Zadnji tački je imela skoraj neuporabni. Osem mesecev so jo v društvu dobesedno postavljali na noge. S pomočjo fizioterapevta v Celovcu je psička popolnoma okrevala in je pozneje našla tudi posvojitelja, s katerim zdaj med drugim tudi planinari in plava. Foto: Arhiv društva Lajka

Najbolj ponosni smo na svoje dosežke pri iskanju novih domov. Približno 350 našim živalim smo našli nove in, upam si trditi, tudi kakovostne domove. Veliko živalim smo spremenili svet, mislim, da delamo dobro, transparentno in da je pri nas prva stvar skrb za živali v stiski. Ne oziramo se na to, komu se bomo zamerili, mi naredimo tako, kot se nam zdi, da je prav in da se za žival izteče zadeva tako, kot je treba.

Melita Trbovšek, predsednica društva Lajka, s psičko Taro
Melita Trbovšek je priznala, da so v društvu kadrovsko podhranjeni, zato upa, da bi se jim pridružili ljudje, ki bi bili sposobni opravljati določene naloge, kot je denimo ozaveščanje ljudi o primernem odnosu do živali zlasti v šolah in vrtcih. "Radi bi ozaveščali in izobraževali predvsem mlade generacije, ker je tam treba začeti," si želijo v društvu. Foto: Arhiv društva Lajka

Društvo Lajka je ta teden praznovalo peto obletnico obstoja. V društvu si želijo predvsem, da bi bile zavržene in zapuščene živali obravnavane enako kot vsi drugi hišni ljubljenčki ali pasemski psi in mačke. Ozaveščajo ljudi o primernem odnosu do živali, prek njih pa je nove domove našlo že več kot 350 psov in mačk, ki so tako v življenju dobili (pre)dragoceno drugo priložnost.

Poleti na obisku v Obalnem zavetišču
MMC je lani poleti obiskal Obalno zavetišče v Dvorih pri Sv. Antonu, kjer je preveril tamkajšnji utrip in se o delu v zavetišču ter prostovoljstvu pogovoril s prostovoljko, gospo Evelino Bukovac. Vljudno ste vabljeni k branju intervjuja in ogledu videoprispevka:

Ob obletnici nastanka društva smo se pogovarjali s predstavnico društva gospo Trbovšek in odprli številne zanimive teme - od stanja in (ponekod spornega) delovanja slovenskih zavetišč, ki so v zasebni lasti, do položaja živali, ki se je v času krize bistveno poslabšal. MMC-jev intervju lahko v celoti preberete spodaj.


Kakšni so bili začetki oziroma, kaj vas je spodbudilo, da ste ustanovili društvo Lajka?
Društvo Lajka je v bistvu nastalo iz sprehajalcev, ki smo sprehajali pse v zavetišču Gmajnice, dokler je bilo to še nekoliko odprto. Na Gmajnicah je bilo v tistem času marsikaj narobe, mi smo opozarjali na določene stvari, a posameznikov ni nihče jemal resno. Potem smo pa dobili idejo, da bi ustanovili društvo in zelo hitro smo dobili tudi idejo, da se bomo zelo posvetili predvsem zavetiščem.
Zakaj je ime društva ravno Lajka? Morda zaradi prve psičke v vesolju?
V bistvu ne, nismo poimenovali društva po njej, saj gre za zelo žalostno zgodbo. Vseeno bi se potem lahko reklo, da smo z imenom našega društva spomnili ljudi na njo, vendar pa predvsem s poudarkom, da se takšne zgodbe ne bi smele odvijati.
Lahko opišete povprečen dan v društvu? Kako poteka delo?
V društvu smo sami prostovoljci. Vsi imamo službe, šole. Naloge so razporejene med osem do deset dejavnih članov. Jaz sem prvi kontakt društva in ko vidim, za kaj gre pri določenem klicu, tudi ustrezno ukrepam. Če gre za posvojitev, to jaz uredim, saj je to moje področje, pri drugih stvareh, ki ne spadajo k meni, obvestim tisto osebo, ki je za to pristojna. Tu gre za različne prijave mučenj, zlorab, nasvete itd. Naloge se nato razporedijo med aktivne člane. Od vsakega se pričakuje, da jih bo opravil. Med drugim imamo kolega, ki se ukvarja s pravnimi vprašanji, in kolegico, ki skrbi za družbena omrežja. Ve se, kdo naj bi bil glavni za nekaj, kar se v društvu pojavi. Imamo sicer med 60 in 70 članov, a aktivnih jih je zgolj do deset. Toda mislim, da je to težava vseh prostovoljnih dejavnosti. Sicer pa nimamo društvenih prostorov, imamo samo uradni naslov, tako da se vse odvija po naših domovih. Tudi naši varovanci stanujejo z nami, tako da jih lahko tudi bolje spoznamo in lahko posvojiteljem točno povemo, kako se določen maček ali pes obnaša.
Torej je pri vas nekoliko drugače kot v zavetiščih, kjer so psi večinoma v pesjakih.
Tako je. Mi nismo zavetišče, mi smo društvo in to je bistvena razlika. Zavetišča so javne ustanove, ki prejemajo finance iz javnih sredstev, za njih veljajo zakonodajno določena pravila in so pristojna za skrb za zapuščene živali. Mi smo pa društvo, neko interesno združenje posameznikov, ki to delamo iz drugih nagibov. Zaslužka nimamo, imamo kvečjemu stroške. Pod naše okrilje pridejo živali v stiski. Lahko je to tudi lastniška žival, ki nujno potrebuje odhod iz tistega okolja. Temu se sicer poskušamo izogibati, saj menimo, da je žival odgovornost skrbnika. Če se le da, poskušamo to rešiti na drugačen način, recimo s pomočjo, če nekdo ne more za žival več skrbeti, s hrano, s plačilom veterinarskih storitev. Če so pa druge stvari, kot so mučenje in zanemarjanje, pa jih poskušamo reševati prek uradnih institucij. Večina naših psov pride iz zavetišč. Kadar imamo prostor, vzamemo velikokrat tiste, ki so v zavetišču že dalj časa in so že presegli 'rok trajanja'. Takšne potem spravimo v kondicijo in jim poiščemo nove domove. Moram reči, da nam gre to zelo dobro od rok.

Živali človeku zelo hitro zlezejo pod kožo, se vam je že zgodilo, da ste se potem težko ločili od njih?
Seveda (smeh). Tudi sama sem začasna skrbnica, in če hočeš to početi, moraš možgane malo 'reprogramirati'. Na vsako žival se navežeš. Nekateri psi so bili pri nas zaradi različnih poškodb tudi do osem mesecev. Pri prvih, ki so odhajale, smo vsi stali na parkirišču in se čustveno poslavljali. Toda v glavi moraš hitro urediti misli: zdaj en odhaja, ostaja jih pa še na stotine, ki prav tako čakajo na drugo priložnost. Na začetku je bilo zelo težko, dokler ne dojameš stvari na tak način, zdaj pa psu pritisneš poljub, ga pobožaš in mu zaželiš vso srečo. Ko se odpelje, vklopiš računalnik in pogledaš, kateri je naslednji, ki bo prišel in počakal na nov dom.
Na vaši spletni strani sem zasledil, da vam na različne načine pomagajo tudi nekatera podjetja in drugi ljubitelji živali.
Tako je. Največ nam pomagajo posamezniki oziroma ljudje, ki verjamejo v naše pošteno delo. Potem pa so tu še različne oblike pomoči, kot so donacija hrane, brezplačno urejanje spletne strani, brezplačne računovodske storitve, Reksov kotiček nam pomaga urediti 'skuštrane' živali, ki pridejo k nam, Mr. Pet in Doget nam nudita popuste pri nakupih. Tisti, ki so navedeni na naši spletni strani, so nam v veliko pomoč. So različne oblike pomoči, finančnih sredstev pa največ zberemo prek stojnic. Naše punce rišejo na steklo, šivajo, izdelujejo igrače. Naši izdelki so, z izjemo dežnikov, majic, koledarjev in podobnih reči, unikatni, saj jih punce naredijo ročno. To je naš glavni vir preživljanja.
Primerov zavrženih živali je na žalost še vedno ogromno. Kateri primer se vas je v teh petih letih najbolj dotaknil?
Vsak gleda na tiste živali, ki so bile pri njem. Naša največja družinska saga je bila s Taro. K nam je prišla kot mladič, imela je polomljeni obe zadnji tački. Bilo je že tako hudo, da se ji je vse narobe zaraslo, tako da je bila ena noga popolnoma neuporabna, druga pa je bila uporabna za silo. Psička je bila najbrž povožena, ko je bila stara dva ali tri mesece in je na ulici nekako le preživela. Prišla je k nam, trikrat je bila potrebna operacija, na fizioterapijo je hodila v Celovec, kjer nam je šel veterinar zelo na roko. Tja smo potovali tedensko, imeli smo operacijo, okrevanje, nato terapijo. Osem mesecev smo jo postavljali na noge, v Celovcu je dobila cel klub oboževalcev, tam je nato dobila tudi dom.

In danes je z njo vse v redu?
Danes je, kot da se ji ni nič zgodilo. Pri fizioterapevtu v Celovcu, ki je z njo delal, ima brezplačno dosmrtno terapijo. Skratka, vsi skupaj smo naredili en velik čudež. Ko jo vidiš zdaj, sploh ne moreš verjeti, da gre za tistega psa, ki je imel polomljeni obe tački. Zdaj planinari in plava, kot da se nikoli ne bi nič zgodilo.
Bi rekli, da se je odnos ljudi do živali v zadnjih petih letih spremenil na bolje ali na slabše?
Ozaveščanje je s strani društev intenzivnejše zaradi novih komunikacijskih metod, kot so Facebook in podobne stvari. Možnosti informiranja so zdaj neverjetno boljše. Vendar pa opažamo, da se je odnos do živali v času krize močno poslabšal. Po eni strani je veliko več informacij, po drugi strani pa so ljudje bolj obremenjeni z lastnim obstojem in so živali potisnjene na stranski tir. Strašno me jezi, da postanejo živali prva kolateralna škoda, ko se denimo rodi dojenček, se par loči ali pa se proda hiša in mora iti najprej pes stran. To se ne bi smelo dogajati! Res je, da včasih prideš v stisko, a obstajajo tudi druge rešitve. Ljudje imajo do živali še vedno odnos kot do neke stvari, neke lastnine. Nimaš denarja, pa boš prodal avtomobil, tule si pa človek reče 'nimam denarja, bo šel pa pes stran'. To me res zelo žalosti in jezi.
Kakšno pa je stanje z zavetišči?
Zavetišča so pri nas z izjemo tistih, ki so v lasti občin - ta so v Mariboru, Ljubljani in Obalno zavetišče, ki ga upravlja društvo -, v zasebni lasti kot d. o. o., s. p. ali zavod. Skratka delujejo kot vsako podjetje po neki logiki dobička. Pri nas menimo, da to z dejavnostjo, kakršna je skrb za živali, ne gre skupaj. Naša država tega niti nima zelo dobro pod nadzorom, odgovornost za zapuščene živali je prevalila na občine, občine pa po našem mnenju niso pretirano zainteresirane za položaj zapuščenih živali, saj želijo temu nameniti čim manj sredstev. Zavetišča se vsako po svoje borijo za svoj del pogače. Šele potem, ko se malo bolj poglobiš v problematiko, ugotoviš, da se kar solidna količina sredstev steka v te namene, zato potem ta boj niti ni tako nerazumljiv. Pri nas je evtanazija še vedno dovoljena, kako kdo to zakonsko določbo opravlja, pa je od zavetišča do zavetišča različno. To je kar kompleksna problematika, največja težava zavetišč pa je, da nihče tega nima pod nadzorom in lahko zasebniki počnejo, kar hočejo. Veterinarska uprava nadzor opravlja zelo rutinsko in niti ne preverja izpolnitve njenih zahtev.
Sicer pa so nekatera zavetišča zaprta, tako da javnost ne ve, kaj se tam dogaja. Vsak okopava svoj vrtiček. Pred tremi ali štirimi leti smo od vseh občin zahtevali informacije javnega značaja, torej koliko namenijo za zapuščene živali, kako zavetišča občinam poročajo in podobno. Za nekatera zavetišča smo dobili grozljive podatke, in sicer da se je takrat evtanaziralo več kot 50 odstotkov živali, ki so prišle noter. Pač zato, ker so to lahko storili, saj zakon to dopušča. Toda če ti ne narediš nič za oglaševanje, če nisi odprt za javnost, kako bo potem prišel kdo k tebi posvojit žival? Če pa zavetišče zapreš še hermetično, da nihče ne bo vedel, kaj počneš, potem živali nimajo nobene možnosti. Na tem področju želimo doseči spremembe, a to je pri nas sizifovo delo. Vseeno se vsaka pot začne s prvim korakom, nekdo ga mora narediti - pa naj bomo to mi!

Na kaj ste pri društvu Lajka najbolj ponosni?
Najbolj ponosni smo na svoje dosežke pri iskanju novih domov. Približno 350 našim živalim smo našli nove in, upam si trditi, tudi kakovostne domove. Veliko živalim smo spremenili svet, mislim, da delamo dobro, transparentno in da je pri nas prva stvar skrb za živali v stiski. Ne oziramo se na to, komu se bomo zamerili, mi naredimo tako, kot se nam zdi, da je prav in da se za žival izteče zadeva tako, kot je treba. S posvojitelji smo v stiku, če jih izgubimo z radarja, jih včasih kontaktiramo in jih obiščemo. Včasih se zgodi, da se zmotiš, a napake smo popravili. Ni bilo vselej najbolj prijetno, a če ugotovimo, da se kakšnemu od naših varovancev ne godi dobro, se lahko k nam vedno vrnejo.
Zato ste torej postavili tudi posebne pogoje posvojitve.
Res je. Mi damo pogodbo, oni se morajo z njo strinjati. Ko se pojavijo težave, se velikokrat požvižgajo na dogovor. Za zdaj še ni bilo potrebe, da bi dokazovali svoj prav s pogodbo na sodišču. Mislim, da do zdaj nobeno društvo še ni ubralo te poti, a mi jo bomo vsekakor, če se bo pokazala potreba po tem.
Kje pa vidite društvo čez naslednjih pet let?
To je pa zanimivo vprašanje (smeh). Še naprej želimo skrbeti za zapuščene živali, ozaveščati in izobraževati - radi bi ozaveščali in izobraževali predvsem mlade generacije, ker je tam treba začeti. Treba je že otroku povedati, kaj je prav, kakšen je pravilen odnos do živali in da žival ni neka stvar, s katero se igraš 14 dni, nato pa te ne zanima več in jo zavržeš. Mogoče bi bilo dobro obiskati kakšne šole, vrtce in tako naprej. Kadrovsko smo sicer podhranjeni, saj to vzame veliko dela in časa, in zato želimo, da bi se nam pridružili ljudje, ki bi bili to sposobni opravljati in bi to radi počeli. Potrebujemo svež dotok delovne sile, ki bi bila ravno tako zagnana kot mi (smeh).

Lajka si želi predvsem to, da bi bile zavržene in zapuščene živali obravnavane enako kot vsi drugi hišni ljubljenčki ali pasemski psi in mačke. Lajka ozavešča ljudi, da ima prav vsako živo bitje pravico do življenja, do odsotnosti trpljenja in da je vsako življenje neprecenljivo ne glede na rodovnik, pasmo, starost ali barvo dlake. Ljudem skuša prikazati in dokazati, da so živali, posvojene iz zavetišča, ravno tako ljubeče in primerne za vzgojo ter socializacijo, četudi te pred namestitvijo v zavetišče niso bile deležne. Ni je živali, ki se je ne bi dalo prevzgojiti! Vsekakor pa je na prvem mestu odgovornost vsakega posameznika, da ob opaženem zlorabljanju in mučenju živali ravna skladno s svojo etiko, moralo in seveda z zakonom ter mučitelja prijavi na pristojne institucije, ki so se na prijave dolžne odzvati. Menite, da se je bolje ne vmešavati? Ni, verjemite, da ni, zahteva pa nekaj poguma. Dajmo jim ljubezen, ki jo one tako nesebično dajejo nam in … akcija!

Vizija Lajke, pridobljeno s spletne strani društva

Strašno me jezi, da postanejo živali prva kolateralna škoda, ko se denimo rodi dojenček, se par loči ali pa se proda hiša in mora iti najprej pes stran. Do tega ne bi smelo priti! Res je, da včasih prideš v stisko, a obstajajo tudi druge rešitve. Ljudje imajo do živali še vedno odnos, kot do neke stvari, neke lastnine. Nimaš denarja, pa boš prodal avtomobil, tule si pa človek reče 'nimam denarja, bo šel pa pes stran'. To me res zelo žalosti in jezi.

Pred tremi ali štirimi leti smo od vseh občin zahtevali informacije javnega značaja, koliko namenijo za zapuščene živali, kako zavetišča občinam poročajo in podobno. Za nekatera zavetišča smo dobili grozljive podatke, in sicer, da se je takrat evtanaziralo več kot 50 odstotkov živali, ki so prišle noter. Pač zato, ker so to lahko storili, saj zakon to dopušča. Toda če ti ne narediš nič za oglaševanje, če nisi odprt za javnost, kako bo potem prišel kdo k tebi posvojit žival? Če pa zavetišče zapreš še hermetično, da nihče ne bo vedel, kaj počneš, potem živali nimajo nobene možnosti.

Najbolj ponosni smo na svoje dosežke pri iskanju novih domov. Približno 350 našim živalim smo našli nove in, upam si trditi, tudi kakovostne domove. Veliko živalim smo spremenili svet, mislim, da delamo dobro, transparentno in da je pri nas prva stvar skrb za živali v stiski. Ne oziramo se na to, komu se bomo zamerili, mi naredimo tako, kot se nam zdi, da je prav in da se za žival izteče zadeva tako, kot je treba.