Stadion Alberto J. Armando, ki se ga je zaradi štirikotne oblike prijel naziv La Bombonera, so začeli graditi pred natančno 80 leti in še vedno ima prvotno obliko, čeprav so se vmes pojavile zamisli, da bi še povečali zmogljivosti. Foto: Wikipedia
Stadion Alberto J. Armando, ki se ga je zaradi štirikotne oblike prijel naziv La Bombonera, so začeli graditi pred natančno 80 leti in še vedno ima prvotno obliko, čeprav so se vmes pojavile zamisli, da bi še povečali zmogljivosti. Foto: Wikipedia
Viktor Sulčič
Arhitekt Viktor Sulčič (1895-1973) ob njegovih najbolj znanih zgradbah v argentinski prestolnici: stadion La Bombonera in tržnica Abasto. Foto: MZZ
Plaketa, ki jo je ob odprtju stadiona doniral nogometni klub San Lorenzo de Almagro. Foto: Wikipedia

Argentinska prestolnica je trenutno v znamenju mladinskih olimpijskih iger. Lahko bi dejali, da slovenska skupnost kljub številčnosti tam ni prav dobro znana, saj je le ena od skupnosti v tem velemestu. Arhitekt Viktor Sulčič pa je po zaslugi bombonjere eno najbolj znanih slovenskih imen v Buenos Airesu.

Leta 1895 v Križu pri Trstu rojeni Sulčič je študiral v Firencah in Bologni, leta 1924 pa se je ob vse hujšem pojavu fašizma v Italiji preselil v Buenos Aires. Sulčič je pri starosti 29 let v Argentino pripotoval sredi reforme visokega šolstva in italijanske izobrazbe mu v Južni Ameriki niso priznali. Vendar je svoje znanje združil s Josejem Luisom Delpinijem in Raulom Besom, s katerima je skupaj odprl arhitekturno pisarno, partnerja pa sta se uradno podpisovala pod projekte.

Eden od pionirjev pri uporabi železobetona
Sulčič velja v Argentini za enega od pionirjev pri uporabi železobetona v gradbeništvu. Načrtoval je številne cerkve, med najzanimivejšimi objekti, ki so plod njegovega ustvarjanja, pa je pokrita tržnica Mercado de Abasto, ki je bil zgrajena leta 1937 in za katero so mu mestne oblasti namenile tudi priznanje. Svoj pečat v Buenos Airesu je pustil tudi z številnimi drugimi stvaritvami, denimo s pročeljem pokopališča Lujan.

Prav v tem obdobju pa je potekal razpis za gradnjo novega stadiona za nogometni klub Boca Juniors. Glavna težava pri gradnji stadiona za 50.000 gledalcev je bila prostorska omejitev, vendar so v pisarni Delpini-Sulčič-Bes našli rešitev in bili posledično tudi izbrani na razpisu.

Drzno premikanje meja arhitekture
Osnova za prostorsko rešitev so bile zelo strme tribune, ki so zgrajene dvodelno, saj se na polovici razdelijo, tako da zgornja tribuna za spodnji del naredi nekakšno streho, obenem pa so arhitekti s tem v notranjosti stadiona dobili nov prostor za večjo tribuno in za tisto obdobje jim je uspelo tako rekoč nemogoče.

Gradnja stadiona se je začela pred natanko 80 leti, in čeprav so se vmes pojavile zamisli, da bi še povečali zmogljivosti, ima še danes prvotno obliko. Tako se je pred leti pojavila ideja, da bi stadion prenovili in povečali za 12.000 mest, s čimer pa bi izgubil zdajšnjo obliko. Navijači Boce Juniors so si enotni, da ti načrti niso načrti ljubiteljev kluba.

Kako je stadion prišel do svojega imena?
Glede poimenovanja stadiona med Argentinci kroži celo zgodba, da se je Sulčič sam spomnil naziva Bombonera. Anekdota pravi, da mu je prijateljica za rojstni dan podarila bonboniero, ki je bila po obliki praktično enaka načrtovanemu stadionu. Bonbonjero je nato Sulčič vzel s sabo na naslednje srečanje, na katerem so se pogovarjali o stadionu in o stadionu začel govoriti kot o Bomboneri.

Ta naziv je bil všeč tudi sodelavcema Delpiniju in Besu, ki sta ga uporabljala v javnosti in novo ime so hitro sprejeli tudi v klubski upravi. Ob odprtju stadiona 25. maja 1940 so ljudje na ulicah že govorili o Bombonjeri Boce Juniors. Z imenom se je rodil tudi mit o stadionu, ki je za tukajšnje ljubitelje nogometa nenadomestljiv in na katerem so spremljali številne uspehe in tudi nekatere grenke poraze svojih junakov na domači nogometni zelenici.

Tudi pisateljevanje in slikanje v zrelem obdobju
Glede Sulčičeve življenjske zgodbe pa je manj znano, da se je v zrelih letih ukvarjal s pisanjem zgodb in pesmi ter objavil tri knjige, in sicer pesmi Luces y sombras, zbirko povesti La olla ter spominski zapis o slovenskem raziskovalcu in antropologu Ivanu Benigarju.

Posvečal se je tudi slikarstvu, pri čemer je ustvarjal predvsem krajine v akvarelu, svoja dela pa je večkrat tudi razstavil. V slovenski skupnosti se ga spominjajo tudi kot enega tistih, ki so bili zelo aktivni v jugoslovanskih in slovenskih društvih. Med drugim je sodeloval v društvu Sokol, bil predsednik skupine, ki je izdajala tednik Novi list. Viktor Sulčič je umrl leta 1973 v Buenos Airesu.