Protestniki so ime Thomasa Sankaraja vzklikali med protesti proti dolgoletnemu predsedniku zahodnoafriške države Blaisu Compaoreju, ki mu 27 let vladanja ni bilo dovolj in je želel s spremembo ustave še podaljšati svojo vladavino.

Toda Compaore se je uštel, saj verjetno ni pričakoval, da se bodo prebivalci v takem številu zgrnili na ulice in zahtevali njegov odhod. Dogodki v zadnjih dneh oktobra so se odvijali z neverjetno naglico in samovoljni voditelj je moral na hitro pospraviti kovčke ter pobegniti v sosednjo Slonokoščeno obalo.

Ime Sankaraja in njegove podobe med protesti so imeli svoj pomen. Prav Compaore je namreč odgovoren za njegovo smrt, ko se je leta 1987 z vojaškim udarom polastil oblasti, s katere je odstranil svojega prijatelja, česar mu mnogo rojakov ni nikoli odpustilo.

"Domovina ali smrt, prevladali bomo," so bile besede, s katerimi je avgusta leta 1983 takrat 33-letni marksistično navdihnjeni Sankara ob podpori revnih množic razglasil revolucijo. Vojaški udar je izvedel s Compaorejem in prevzel vodenje Zgornje Volte, ki jo je čez leto dni ob prvi obletnici vladanja preimenoval v Burkina Faso, kar v kombinaciji dveh glavnih jezikov v državi, more in djula, pomeni "dežela pokončnih ljudi".

Družbena in gospodarska revolucija
V štirih letih na oblasti je mladi in energični voditelj dosegel marsikaj, kar druge afriške države ali - bolje rečeno - njihovi voditelji niso bili zmožni doseči do danes, med drugim skorajšnjo prehrambno samozadostnost, odpravo lakote ter resen boj z birokracijo in korupcijo. Njegova politika je bila na mnogo področjih vizionarska in daleč pred časom, saj si je prizadeval za enakopravnost žensk, sprožil obsežno kampanjo cepljenja, si prizadeval zmanjšati nepismenost, se boril proti odvisnosti od tuje pomoči in naredil konkretne korake pri zaščiti okolja.

Da bi dosegel vse to, je uporabljal vojaško disciplino in avtoritarne metode, kar ga je na koncu stalo ne samo oblasti, ampak tudi življenja. Svoje cilje, četudi poštene in plemenite, je postavljal pred človekove pravice, ki so bile v času njegovega režima grobo kršene. Pri svoji politiki ni trpel drugačnih pogledov, zato je že od začetka poskušal prepovedati sindikate skupaj z opozicijskimi strankami. Čeprav je s populističnim režimom na svojo stran pridobil množice, je po drugi strani s tem tvegal zamere srednjega razreda in še vedno vplivnih plemenskih veljakov.

Mogoče bi se s tem še zmogel spopasti, a s svojo protiimperialistično držo, ki je bila takrat in je še zmeraj navdih za številne Afričane, si je nakopal hujšega sovražnika - nekdanjo kolonialno gospodarico Francijo, ki je z nejevoljo gledala na samostojnega in samosvojega voditelja v območju njenega vpliva, kjer je bila navajena, da se voditelji uklanjajo Parizu in v služenju francoskim interesom polnijo še svoje žepe.

V duhu boja proti družbeni neenakosti in prizadevanju za izgradnjo pravičnejše družbe je bil eden od njegovih prvih ukrepov odprava privilegijev javnih uslužbencev. Ministrom je znižal plače in za zgled drugim začel kar pri sebi, medtem ko so se morali vsi visoki vladni uradniki odpovedati vožnji z mercedesi in uporabljati veliko cenejše avtomobile (renault 5). Sankara je šel še malo dlje in se kot športni navdušenec na delo pogosto peljal s kolesom.

Z nekaterimi drugimi potezami je močno zamajal tradicionalno družbeno strukturo, predvsem na podeželju, kjer je skušal odpraviti nepravičen fevdalni sistem z razdelitvijo zemlje kmetom in ukinitvijo dajatev, ki so jih morali plačevati veleposestnikom.

Sankara je bil goreč nasprotnik tuje pomoči, za katero je verjel, da vodi v odvisnost. Prepričan je bil, da lahko dosežejo samozadostnost, pri čemer se mu je zdelo nujno, da začnejo sami izkoriščati naravne vire brez tujih posrednikov. V prid njegove kampanje je zgovoren podatek, da je z agrarno reformo, ki je poleg razdelitve zemlje med obdelovalce vključevala še uvajanje sodobnega kmetovanja, dvignil pridelek žit s 1.700 kilogramov na hektar na zavidljivih 3.800 kilogramov. S tem je Burkina Faso je v manj kot štirih letih dosegel prehrambno samozadostnost.

Pomembno se mu je zdelo, da se samozadostnost uveljavi še na drugih področjih, ne samo v prehrani, zato je spodbujal kupovanje in uporabo domačih izdelkov, še posebej oblačil. Nesmiselno se mu je zdelo, da največja podsaharska proizvajalka bombaža uvaža blago zahodnih proizvajalcev. Pri tem je uporabil mogoče za nekatere nepriljubljenega ukrepa, ko je državne uradnike prisilil, da so nosili le doma izdelana oblačila iz domačega bombaža.

Vedel je, da je za razvoj in gospodarski napredek pomembna prometna infrastruktura, zato je sprožil obsežen program gradnje cest in železnic, s čimer je hotel povezati vse dele države. Raje kot da bi se zanašal in prosil za tujo pomoč, so se prebivalci sami lotili dela in v slogu delavskih brigad sami gradili železniške povezave.

Ni revolucije brez žensk
V središče svoje politike je Sankara postavil pravice žensk in njihovo enakopravnost, kar je veljalo za revolucionaren korak v družbi, v kateri so imeli prvo in zadnjo besedo vedno moški. Spopadel se je z zakoreninjeno tradicijo, ko je spodbujal šolanje deklet, kar je bilo v nekaterih skupnosti nekaj nezaslišanega, kot tudi s prepovedjo obrezovanja žensk, prisilnih porok in poligamije. "Tovariši, nobene resnične družbene revolucije ni brez osvoboditve žensk," je dejal. Med njegovim predsednikovanjem so ženske postale del politike in vojske, kot eden prvih afriških voditeljev je ženske imenoval na visoke položaje.

Velik dosežek je bil njegov zdravstveni program, pri čemer je treba nedvomno izpostaviti množično cepljenje proti otroški paralizi, ošpicam in meningitisu. V samo enem tednu je bilo cepljenih kar dva in pol milijona otrok, za kar si je prislužil pohvale Svetovne zdravstvene organizacije. Ko se je o aidsu šele začelo govoriti, je bil prvi voditelj na celini, ki je javno spregovoril o nevarnosti virusa HIV.

V času, ko se je Afrika spopadala z eno najhujših suš, je Sankara zagnal program pogozdovanja, da bi preprečil širjenje puščave, in v ta namen so posadili na milijone dreves. Namen programa ni bil samo sajenje dreves, ampak osveščanje prebivalstva o pomembnosti skrbi za okolje.

Afrika lahko preskrbi sama sebe
Pri zunanji politiki je Sankara v skladu s svojimi ideološkimi prepričanji raje navezal stike s Sovjetsko zvezo in Kubo, kar je pri Francozih vzbudilo bojazen, da se bodo njegove ideje širile v soseščino. Svoje afriške kolege je prepričeval k skupnemu nastopu za odpis zunanjega dolga in odpravo oderuških obresti, s katerimi so si mednarodne finančne institucije v službi zahodnih neokolonialističnih interesov podjarmile marsikatero afriško državo in jo pahnile v revščino. Kot je dejal sam, njegov cilj ni bil bežanje od odgovornosti, ampak zmanjševanje razlik med revnimi in bogatimi, med razvitim severom in zaostalim jugom.

Za samozadostnost se je zavzemal tudi na ravni vse celine in pozival k izrabi celotnega potenciala, ki ga ponuja Afrika, namesto uvoza iz drugih celin. "Imamo dovolj delovne sile in zelo velik trg," je prepričeval na zasedanju Organizacije afriške enotnosti, predhodnice današnje Afriške unije. Pri oštevanju drugih afriških voditeljev ni varčeval z besedami in je dal jasno vedeti, da je treba narediti konec osebnemu okoriščanju na račun izkoriščanja lastnega naroda. S tem si ni ravno prislužil mnogo simpatij, ampak prej mnogo nasprotnikov.

Izguba stika z realnostjo
Kot je zapisal William Tordoff v svoji knjigi Vladanje in politika v Afriki, Sankaraju ni uspelo njegovega idealizma obrzdati z realizmom, kar je po drugi strani pametno storil njegov prijatelj in tesen zaveznik, tudi somišljenik, predsednik sosednje Gane Jerry Rawlings, ki je za Sankaraja upravičeno dejal, da je bil pri doseganju zastavljenih ciljev neučakan.

Režim Thomasa Sankaraja je bil avtoritaren, zaradi česar je bil na udaru kritik organizacij za človekove pravice, ki so mu očitale zunajsodne poboje, nezakonita zapiranja političnih nasprotnikov in mučenja zapornikov. Zloglasni so bili njegovi Odbori za obrambo revolucije, s katero je hotel za svojo kampanjo pridobiti široke množice. V hitenju pri preobrazbi družbe in vzpostavitvi novih družbenih odnosov jim je podelil široka pooblastila, med drugim pravico do prisvojitve zemlje in živine, s čimer je odtujil prav tisti razred, ki ga je postavljal v osrčje svoje revolucije, to je kmetstvo.

Obtoženci pred ljudskimi revolucionarnimi sodišči so morali sami dokazovati svojo nedolžnost, namesto da bi jim tožilci dokazovali krivdo. Delovanje teh sodišč je ušlo izpod nadzora in prihajalo je do njihovega izkoriščanja za osebno obračunavanje. Sosed je ovajal soseda, študentje svoje profesorje, vse v imenu revolucije. Z brezkompromisnim rušenjem starega tradicionalnega družbenega reda in s tem povezanih klientelističnih omrežij si je nakopal nasprotnike med plemenskimi poglavarji in verskimi voditelji.

Eden ključnih preobratov je bila učiteljska stavka, ki se je je Sankara lotil neizprosno in odpustil kar 2.500 učiteljev ter jih nadomestil z "revolucionarnimi učitelji", kar je lahko postal vsak ideološko primeren posameznik, ki je pred tem opravil še deset dni usposabljanja.

Ljudje so sčasoma postali zasičeni z revolucijo in del družbe je zahteval liberalnejši režim brez ustrahovanja. To je izkoristil drugi človek v državi, Blais Compaore, ki je ob podpori sosednje Slonokoščene obale in ob sodelovanju Francije izvedel državni udar proti Sankaraju, ki kljub namigom o pripravah na njegovo odstranitev ni verjel, da bi ga lahko izdal prijatelj.

Zdrs nazaj v revščino
15. oktobra 1987 so pripadniki osebne straže Compaoreja vdrli v predsedniško palačo in ubili Sankaraja. Njegovo truplo so razkosali in sredi noči na hitro pokopali v neoznačenem grobu. Za seboj je pustil hišo, za katero je še vedno odplačeval posojilo, 350 dolarjev na banki in nekaj koles. Compaore je takoj po prevzemu oblasti razveljavil številne ukrepe svojega predhodnika in v Burkina Faso znova popeljal pod okrilje Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke.

Zaradi svojih ideoloških prepričanj, osebnega značaja in tudi zunanjega sloga so Sankaraja pogosto primerjali s Chejem Guevaro. Ob sta umrla v poznih tridesetih letih, Che Guevara pri 39 in Sankara pri 38 letih. Sankara je bil ubit le teden dni po tem, ko je imel govor ob 20. obletnici smrti svojega vzornika.

V zadnjih 27 letih je Burkina Faso močno nazadoval in znova postal odvisen od tuje pomoči. Dosežki Sankaraja so že zdavnaj stvar preteklosti. Čeprav drugače od mnogo drugih držav v soseščini ostaja mirna in stabilna država, pa je med desetimi najrevnejšimi na svetu. Naraščajoče cene dobrin so v zadnjem času mnogo prebivalcev pahnile v revščino in pripeljale do naraščajočega nezadovoljstva med ljudmi.

Ker država praktično vse stvari uvaža, je močno odvisna od nihanj cen na svetovnih trgih. Tistega nekaj zaslužka od izvoza zlata in bombaža je pristalo v rokah skorumpirane elite okoli Compaoreja, ki se je z mnogo spornimi posli zelo okoristila in obogatela. Po odstavitvi Compaoreja je država dobila prehodno oblast, ki naj bi čez leto dni izpeljala nove predsedniške volitve, a prihodnost ostaja negotova.