To storimo tako, da pozorno opazujemo pasje vedenje, ki pa si ga ne smemo razlagati tako, kot bi razlagali vedenje ljudi.
Psi se izražajo z držo telesa, mimiko in vokalno komunikacijo - renčanjem, lajanjem ali cviljenjem. Njihov komunikacijski sistem je zelo zapleten. Med pasjim in človeškim sporazumevanjem obstajajo pomembne razlike.
Kinologinja Karmen Zaharijaš je pred leti izdala priročnik z naslovom To, priden!. Namenjen je praktičnemu delu in tečajem osnovnega šolanja. Vprašali smo jo, ali se psi na enak način sporazumevajo z drugimi psi in z ljudmi. "V bistvu je enako. Pes ima nekakšno svojo govorico in jo namenja tako nam kot psom. Verjetno pa tudi od nas pričakuje, da razumemo ta njegova sporočila, in si naša sporočila razlaga pač po pasje. Tako da smo mi marsikdaj tisti, ki sprožimo konflikt s psom, ker se ne znamo obnašati tako, kot bi pes pričakoval od drugega psa. Imamo neko svojo razlago pasjega vedenja, tako kot imajo oni svojo razlago našega vedenja," je odgovorila.

Je psa bolje učiti z gibi ali z besedami?
Pomembno je, da on ve, kaj mu želimo povedati. Je pa res, da psi bolje razumejo tisto, kar vidijo, kot tisto, kar slišijo, čeprav jih učimo z besedami. Besede morajo nekako po svoje prevesti, tistega, kar vidijo, pa jim ni treba prevajati.
Na katere pasje signale bi morali biti pozorni?
Tako bi rekla: vsi vemo, kakšen je pes, ki je sproščen. Če se začne pes vesti drugače, pomeni, da je nekje v njem stres. Poznamo določene stvari, ki jih opazimo in jih pripišemo temu stresu. Govorim o takšnih, blagih signalih, kot so odvračanje pogleda, obračanje glave stran, oblizovanje, umikanje, usedanje. To so stvari, ki jih pes lahko naredi v določeni situaciji, ki ga vznemirja, tako v odnosih s psi kot v odnosih z ljudmi ali ob hudih vremenskih pojavih, kot so nevihte ali hud veter, ali tudi ob pokanju petard ob koncu leta. Takrat se začne pes drugače vesti in takrat, če smo pozorni, če poznamo te signale, vidimo, da je vznemirjen. Takrat bi bila naša naloga, da ga ne kregamo in ga ne prepričujemo, ampak poskusimo umakniti psa iz situacije ali odstraniti vzrok, ki ga vznemirja.
Je res, da nam pes marsikaj pove tudi z repom?
Da, vendar je rep samo eden izmed kazalnikov. Mogoče je najbolj zmotno mnenje, da pes, ki maha z repom, ne bo nič naredil, ker je prijazen. Pasji rep sodeluje v telesni govorici v veliko različnih situacijah. Pogledati je treba psa v celoti. Ko je kuža prijazen, sproščen, ima, recimo, po navadi odprt gobček in kaže spodnje zobke, lahko ima tudi jezik zunaj. Ko v taki situaciji maha z repom, se premika ves njegov zadek, ves je živahen. Pes, ki je pozoren ali pa celo grozi, stoji trdo, otrplo. Takrat rep tudi maha, ampak zelo ostro, odsekano. Takrat kuža ni prijazen, ampak z repom signalizira nekaj drugega.
Ali dvignjena dlaka vedno pomeni grožnjo?
Niti ne. Kaže na razburjenje. Spet je treba oceniti situacijo. Razburjenje je lahko samo posledica blagega vznemirjenja, lahko pa se stopnjuje do resne grožnje. Takrat se psu dvigne dlaka - najbrž zato, ker želi pes dajati videz, da je večji, da je pomembnejši, da to pokaže drugemu psu. Pa tudi mi že vemo, da naježena dlaka ne pomeni nič dobrega. Ni pa nujno, da bo takrat kaj narobe.
V vseh letih življenja ob psih smo ljudje vzpostavili kar dobro komunikacijo z njimi, še vedno pa je nekaj ugank, kajne?
Seveda. Ne vemo prav veliko. Mi si pač razlagamo določene stvari po svoje, nikoli pa ne bomo trdno vedeli, kaj je vzrok, kaj želi pes s tem povedati. Tudi ne vem, ali so stvari, za katere danes vemo, edine, ki jih psi uporabljajo pri komuniciranju.

Celotnemu pogovoru v oddaji Živalski blues, ki je na sporedu vsako sredo ob 10.00 na Radiu Koper, lahko prisluhnete spodaj.