Arturo Bris je zelo optimističen glede potez, ki jih vleče vlada, a opozarja, da bo preteklo še kar nekaj časa, preden bomo lahko pobirali sadove. Foto: BoBo
Arturo Bris je zelo optimističen glede potez, ki jih vleče vlada, a opozarja, da bo preteklo še kar nekaj časa, preden bomo lahko pobirali sadove. Foto: BoBo

V Sloveniji pa mislim, da je težava tudi v tem, da vlada svoje politike slabo predstavlja javnosti. Tako je pomembno, da je vaš premier poskušal vašo državo "prodati" na tujem, a jo mora "prodati" tudi navznoter.

Gorenje
Slovenija mora iti na pot izvoza končnih izdelkov z dodano vrednostjo, ocenjuje Bris. Foto: Gorenje
Evro in švicarski frank
Švica - visoko konkurenčna država z nizko rastjo BDP-ja. Foto: Reuters

Slovenija je na pravi poti, saj se osredotoča na izvozni sektor, ki izvaža stvari in ob tem zaposluje domače prebivalstvo. Ampak to ne deluje v vseh državah.

Hu Džintao
Na Kitajskem so uradne številke videti lepo, a direktorji so izredno pesimistični. Foto: EPA
false
V Združenih arabskih emiratih so po drugi strani direktorji zelo optimistični, kar jim daje pospešek na IMD-jevi lestvici. Foto: Reuters

V nekem širšem merilu slovenska dohodnina ni nekaj posebnega. Ko pa vprašamo direktorje, ali vaš davčni sistem spodbuja konkurenčnost, se Slovenija uvrsti med najslabše na svetu, zaradi socialnih prispevkov ipd. Kdo ima torej prav? Oboji, ampak moramo se zavedati, da se zaznave direktorjev nato zrcalijo tudi v resničnosti.

Izvoz je le en model konkurenčnosti in gospodarska rast ni nujni pogoj konkurenčnega okolja, saj obstajajo države, kot je npr. Švica, ki so zelo konkurenčne in imajo majhno gospodarsko rast, je v pogovoru za MMC poudaril Bris. Sloveniji svetuje, naj se ne osredotoča na skoke na lestvicah, temveč naj se raje posveti krepitvi temeljev. Ljudem pa svetuje tudi malce več optimizma. Vabljeni k branju.


V svoji predstavitvi na FDI Summitu ste dejali, da mesto uvrstitve na lestvicah konkurenčnosti ne pomeni nič. Lahko to malce podrobneje razložite, kaj ste mislili?
Kar je pomembno, je to, kaj se skriva za temi številkami. Pogledati moramo za številke in identificirati prednosti in slabosti slovenskega gospodarstva. A cilj vašega premierja ne bi smel biti izboljšanje uvrstitve na lestvici npr. z 49. na 35. mesto.

.
A na tem se ustvarja največ pritiska?
No, to ne bi smel biti cilj. Države, ki najbolje izboljšujejo svojo konkurenčnost, ni nujno, da izboljšujejo tudi svojo uvrstitev na lestvici. Mehika in Čile delata vse prave stvari, a te prave stvari potrebujejo dolgo časa, da pokažejo svoje učinke.

Državi je zelo lahko izboljšati svoj letni položaj na lestvici (kot je bil primer Slovenije zaradi močne rasti BDP-ja op. a.). Vendar se je treba osredotočiti na to, kar je pomembno dolgoročno. In za to so potrebni politični vodje.

Prav tako ste dejali, da je konkurenčnost narobe razumljen koncept; da ni povezana z večjim izvozom, nižjimi stroški itn. A države, ki so najbolj konkurenčne, imajo zelo produktiven zasebni sektor z nizkimi stroški. Je to zgolj posledica dobro izpeljanega koncepta konkurenčnosti ali obstaja kakšna druga povezava?
Izvoz je del modela konkurenčnosti, a ne drži, da so vse konkurenčne države tudi velike izvoznice. Recimo, ZDA, ki so med najbolj konkurenčnimi in so hkrati tudi največji neto uvoznik. Drugi primer, Singapur. Singapur je zelo konkurenčen, a ni država izvoznica. No, morda storitev.

Izvoz torej je neki model konkurenčnosti, vendar ni edini. V Evropi sta primer takšnih držav Nemčija in Nizozemska. Na drugi strani imamo Francijo, Španijo in Italijo in v teh državah modela konkurenčnosti ne moreš vzpostaviti na nižanju plač in povečevanju izvoza. Kar moraš narediti, je povečati domače povpraševanje.

Pa vendar, Nemčija in Nizozemska sta vedno zelo visoko na lestvicah konkurenčnosti, medtem ko Francija in Italija padata.
Dal vam bom dober primer - mojo rodno državo, Španijo. Španija izvozi veliko več, kot je med krizo, a to, kar izvozi, ne ustvarja služb doma. Izvažamo bančne storitve – v lasti imamo bančni sektor v Južni Ameriki in v Veliki Britaniji – težava pa nastane, ko gredo te storitve na tuje, zaposlijo lokalno delovno silo. Spet nov primer je gradbeni sektor. Španska podjetja gradijo podzemno železnico v Riadu, kjer zaposlujejo lokalno delovno silo. Se pravi, tudi če izvozite več, ne pomeni, da boste ustvarili več služb.

Slovenija je na pravi poti, saj se osredotoča na izvozni sektor, ki izvaža stvari in ob tem zaposluje domače prebivalstvo. Ampak to ne deluje v vseh državah.
V Sloveniji je to namreč eden izmed glavnih argumentov, zakaj bi morali povečati konkurenčnost – da povečamo izvoz. Kajti ko se primerjamo z drugimi državami izvoznicami, ugotavljamo, da nismo dovolj konkurenčni.
Večji izvoz je pot za Slovenijo, ampak vprašanje je, kaj izvažati. Slovenija izvaža zelo malo končnih proizvodov, zato bi se morala osredotočiti na proizvode z dodano vrednostjo, če se odločite za pot izvoza.
Če bi bili npr. Velika Britanija, bi lahko izvažali tudi storitve, saj bi svoje ljudi lahko zaposlili tudi drugje, ker bi imeli močan domači proizvodni sektor. Podobna zgodba je v Švici. V Sloveniji pa potrebujete podjetja, ki proizvajajo stvari.

Torej mislite, da močan storitveno-izvozni sektor ne bi bil uresničljiva možnost za Slovenijo?
Ne. Potrebujete sicer močan storitveni sektor, da lahko podprete proizvodni del, a izvoz storitev, razen turizma, načeloma ne ustvarja domačih delovnih mest.
Če se obrneva malce drugam. Ima lahko država dobro uvrstitev na lestvici konkurenčnosti brez močne gospodarske rasti? V vaši predstavitvi smo lahko videli, da sta močno povezani, a vi trdite, da rast BDP-ja ne ustvarja konkurenčnosti. Kje leži njuna povezava?
Rast je zgolj dolgoročni izid konkurenčnosti. Lahko se uresniči ali pa tudi ne. Ni nujni pogoj za konkurenčnost. Švica je država, ki ne raste veliko, ampak je izredno konkurenčna. Prav tako Luksemburg in Danska. Zato je rast običajno posledica in ne gonilo konkurenčnosti.

Slišali smo lahko že veliko besed o tem, kako je vlada odločena spremeniti stvari in kako zelo so osredotočeni na to, da stvari tokrat storijo drugače. Kako pogosto pri svojem delu slišite takšne obljube in ali so si vlade po svetu glede tega kaj različne?
Velikokrat slišim besede o velikih načrtih. Kar pa sem slišal v zadnjem mesecu od slovenske vlade glede načrtov, mi daje vedeti, da slovenska vlada ima strategijo. Strategija namreč zahteva sprejemanje odločitev in Slovenija se je odločila. In danes že imamo dopolnjujoče se modele med zelenim in digitalnim gospodarstvom. Sem precej optimističen. Čeprav te besede slišim pogosto, se mi zdi, da je v Sloveniji to resničnost.

Kakšen je po vaših izkušnjah časovni okvir, v katerem se te spremembe običajno uresničijo?
Te spremembe potrebujejo generacijo. To, kar počnete danes, je za dobrobit naslednje generacije. In to ne sme voditi v razočaranje nad vlado, saj bo to, kar počnejo, zahtevalo čas. Prav tako to ne sme voditi v črnogledost, ker uvrstitve niso pomembne, treba se je osredotočiti na to, kar vlada počne.

Je to vaša prva izkušnja s slovensko vlado?
Ne, vendar, kar sem izkusil v preteklosti, je bilo povezano z veliko nestabilnosti. Vsaka nova vlada je prišla in začela vse znova. Tokrat vidim veliko več družbenega soglasja, kajti stvari, ki jih je ta vlada storila, so razumne in bodo obstale. Zato sem veliko bolj optimističen.
Ena izmed preprek, ki jih prav tako omenjate za Slovenijo, je premalo razvit finančni sektor. Kljub temu pa imamo banke, ki so polne denarja. Lahko banke premostijo ta manko ali potrebujemo neki razviti, večobsegajoč finančni sektor po ameriškem vzoru?
Ni potrebno, kajti finančni sistemi v Evropi temeljijo na bankah. Potrebujemo torej močne banke, ki pa posojajo majhnim in srednjim podjetjem, in to manjka v Sloveniji.

Z majhnimi podjetji mislim tista z dvema ali tremi zaposlenimi, kajti finančni sistemi v Evropi na splošno še niso pretirano razviti.

Ali Evropa torej potrebuje finančni sistem z velikimi naložbenimi skladi, poslovnimi angeli, skladi tveganega kapitala …?
Ne, kajti v ZDA imamo na trgu sloneč finančni sistem, v Evropi pa na bankah sloneč finančni sistem. Zato potrebujemo banke, ki bodo veliko lažje dostopale do lokalnih podjetij. Za to pa Slovenija potrebuje boljšo bančno zakonodajo, ki bo bolje izvajana in tudi drugačen odnos bank. V tej državi imam občutek, da so podjetja in banke dokaj konservativni.

Kajti morate se zavedati, da ljudje, ki potrebujejo denar, običajno raje tvegajo. Če ne maram tvegati, ne potrebujem denarja.

Še ena stvar me je presenetila v vaši predstavitvi – črnogledost. Dejali ste, da bi Slovenija skočila za 12 mest, če bi se je znebili?
Del naše metrike je odvisen od zaznavanja. In ko je zaznavanje črnogledo, lahko vidimo zdrs na lestvici. Ko so poslovneži v neki državi črnogledi, ne vlagajo, ne zaposlujejo in ne tvegajo. In kar je še huje, tudi tuji vlagatelji ne bodo vlagali v državo.

Črnogledost in optimizem sta včasih res lahko umetna, kljub temu pa sta izjemno pomembna. In države, kjer se vlade s kampanjami trudijo izboljšati razpoloženje zasebnega sektorja, so s tem zelo uspešne.

Tu sta dober primer Kitajska in Združeni arabski emirati. Na Kitajskem so ekonomski podatki zelo trdni, a so direktorji zelo črnogledi in v anketah dajo verjetno bolj realističen pogled na gospodarstvo, kot ga dajejo uradne številke. V Združenih arabskih emiratih je po drugi strani zelo dobro razpoloženje, saj verjamejo v to, kar dela oblast. In to jih dvigne na lestvici konkurenčnosti bolj, kot bi morali biti.
Torej je celotna lestvica le velika fatamorgana?
Konkurenčnosti ne moreš gledati zgolj skozi trdne ekonomske podatke, pogledati moraš tudi, kaj ljudje mislijo o nekem gospodarstvu. Naj vam kot zgled dam slovenski davčni sistem. V nekem širšem merilu slovenska dohodnina ni nekaj posebnega. Ko pa vprašamo direktorje, ali vaš davčni sistem spodbuja konkurenčnost, se Slovenija uvrsti med najslabše na svetu, zaradi socialnih prispevkov ipd. Kdo ima torej prav? Oboji, ampak moramo se zavedati, da se zaznave direktorjev nato zrcalijo tudi v resničnosti.

Rad si mislim, da je črnogledost verjetno bližje resničnosti. Nekatere države so sicer že po naravi bolj črnoglede, v Sloveniji pa mislim, da je težava tudi v tem, da vlada svoje politike slabo predstavlja javnosti. Tako je pomembno, da je vaš premier poskušal vašo državo "prodati" na tujem, a jo mora "prodati" tudi navznoter.

V Sloveniji pa mislim, da je težava tudi v tem, da vlada svoje politike slabo predstavlja javnosti. Tako je pomembno, da je vaš premier poskušal vašo državo "prodati" na tujem, a jo mora "prodati" tudi navznoter.

Slovenija je na pravi poti, saj se osredotoča na izvozni sektor, ki izvaža stvari in ob tem zaposluje domače prebivalstvo. Ampak to ne deluje v vseh državah.

V nekem širšem merilu slovenska dohodnina ni nekaj posebnega. Ko pa vprašamo direktorje, ali vaš davčni sistem spodbuja konkurenčnost, se Slovenija uvrsti med najslabše na svetu, zaradi socialnih prispevkov ipd. Kdo ima torej prav? Oboji, ampak moramo se zavedati, da se zaznave direktorjev nato zrcalijo tudi v resničnosti.