Specialistka pedopsihiatrije Metka Kališnik Šavli:
Specialistka pedopsihiatrije Metka Kališnik Šavli: "Napačno je prepričanje, da bomo otroku prihranili stisko ob izgubi, če ga osamimo." Foto: MMC RTV SLO

Tudi otroci potrebujejo rituale poslavljanja. Lažje jim je, če so zraven, ko se tudi odrasli povezujemo, se podpiramo in skupaj žalujemo. Tako otrok vidi, da si občutke delimo, da je žalost nekaj razumljivega v danem trenutku in tako žalovanje postane tudi otroku varovalni proces, ki ga ščiti. Izjeme pa so na primer zelo majhni otroci, če so izgubili daljnega sorodnika, s katerim še niso navezali tesnejšega odnosa.

Dr. Metka Kališnik Šavli

Pred dnevom spomina na mrtve veliko družin obišče grobove in se spominja pokojnih članov družine ali prijateljev. Ali naj na pokopališče peljemo tudi otroke? Ali naj se z njimi pogovarjamo o smrti? Kako naj starši otroku pomagamo žalovati ob izgubi babice ali dedka? Na kočljiva vprašanja za otroški portal MMC-ja odgovarja pedopsihiatrinja dr. Metka Kališnik Šavli.


Starši včasih spregledajo, da tudi otroke prizadene, denimo, izguba babice ali dedka. Je treba otroke spodbuditi, da izrazi žalost?
Otroci svoje občutke pogosto kažejo drugače, kot to poznamo pri odraslih. Žalost otroka se kaže včasih le kot umik, včasih kot nemir, včasih je to molčečnost, neješčnost, izogibanje običajnim opravkom ali druženju. Kdaj drugič lahko srečamo jezo ali celo bes, ki bi si ga lahko napačno razlagali.
Otroci izredno redko spregovorijo o žalosti, ki jo lahko občutijo enako intenzivno kot odrasli. Mlajši ko je otrok, manj verjetno se bo pogovarjal o tako težkih temah. Ko menimo, da je otrok v stiski, smo ob njem, potrpežljivo čakamo, da nam postopoma pokaže, razkrije, kako se počuti. Zanj si je treba vzeti čas.

Na kakšen način je za otroka najlažje, da pokaže svoja čustva ob žalovanju?
Otrok potrebuje zaupen, varen odnos in prepričanje, da nedvoumno spoštujemo in sprejemamo njegova čustva, kakršna koli že so.

Kako vprašati? Kako začeti pogovor?
Poiskali naj bi miren prostor, kjer je očitno, da nepovabljeni ne bodo poslušali. Morda je tak težek pogovor najlažje začeti pri sebi, s svojimi občutki, svojimi mislimi in s svojo pripravljenostjo pristopiti otroku na pomoč. Vprašamo tudi otroka. Povprašamo lahko o njegovih mislih, o njegovih magičnih fantazijah, o prestanem in uresničenem strahu, o željah in ponudimo zavetje, bližino.
Spoštovati moramo različne otrokove potrebe po fizični bližini, dotiku, objemu. Ne silimo z nežnostmi, zavedajmo se, da izgube ne bo mogoče hitro nadomestiti. Spoštujemo otrokovo izbiro. A bodimo blizu, čakajmo, če nas bi potreboval.

Ali naj starši otroka vzamejo s sabo na pokopališče?
Tudi otroci potrebujejo rituale poslavljanja. Lažje jim je, če so zraven, ko se tudi odrasli povezujemo, se podpiramo in skupaj žalujemo. Tako otrok vidi, da si občutke delimo, da je žalost nekaj razumljivega v danem trenutku in tako žalovanje postane tudi otroku varovalni proces, ki ga ščiti. Izjeme pa so na primer zelo majhni otroci, če so izgubili daljnega sorodnika, s katerim še niso navezali tesnejšega odnosa.

Kako otroci dojemajo smrt?
Smrt je še za odrasle veliko vprašanje in dojemanje tega dejstva je odvisno od marsičesa. Zgolj starost otroka ne pove dovolj o njegovem razumevanju smrti. Drugače je, če je otrok deležen življenja ob bolniški postelji, če je izguba nenadna nesreča, če je odnos s pokojnikom tesen ali morda zaostren.
A če poskusimo poenostaviti: majhni otroci lažje razumejo konkretne razlage o smrti in neposredna pomoč ob izgubi jim je koristnejša. Včasih vpletejo svoje magično mišljenje in pomagamo jim lahko z zgodbo, s pravljico, ki jim s svojim sporočilom kaže na mogoče rešitve in lajša bolečino.
Mladostniki pa celo brez izkušnje, da bi koga izgubili, pogosto razmišljajo o smislu življenja in smrti v določenem obdobju razvoja. Njihovo dojemanje smrti je pogosto kompleksno, čeprav morda še včasih naivno, izkrivljeno, poenostavljeno ali pa psevdofilozofsko. Kakršno koli je, ko izgubijo pomembnega bližnjega, potrebujejo ob sebi človeka, ki jim prisluhne, jih skuša razumeti, ki pomaga nositi breme izgube, jih postopoma usmerja.

Ali in kako se z otrokom pogovarjati o smrti?
Mlajši otrok nas vpraša, ko ga zanimajo teme o smrti. Mi iskreno, pošteno, konkretno odgovarjajmo. Včasih moramo priznati, da česa ne vemo, da je tudi nas česa strah, da smo tudi sami nepripravljeni, da jokamo. Če se zgodi najhujše in otrok izgubi starša, mu povemo na zanj razumljiv način, da je izguba dokončna, poudarimo odprte možnosti, da bo ohranjal spomin nanj, hkrati usmerimo otroka k osebi, ki mu bo v neposredno pomoč ob izgubi.
Spomnim se mladostnice, ki jo je prezgodnje soočanje s smrtjo, napovedovanje, da bo gotovo izgubila mamo zaradi hude bolezni, spravilo v hudo stisko, zanikanje in jo potisnilo v obup, že depresijo. Ne smemo se pogovarjati tako, da vzamemo človeku upanje. Včasih je lažje že, če skupaj tehtamo možnosti. Čas prinese svoje.

Kako naj starši, ki ostanejo brez svojih staršev, ob svojem žalovanju pazijo na to, da ne zanemarjajo otroka? Ali je dobro, da ljudje svojo žalost oziroma žalovanje skrivajo pred otrokom? Ali pa je bolje, da to pokažejo?
Žalovanje nas lahko poveže. Ko smo izgubili svojega starša, je naš sin ali hčerka izgubil svojega dedka ali babico. Skupaj smo ga poznali, delimo si skupne spomine, delimo si tudi stisko. Otroku je mnogo težje, če bi ga skušali poslati od sebe z namenom, da mu prihranimo stik z našo bolečino. Tako da ostanimo skupaj, dobimo možnost, da smo si blizu, da se tolažimo, da skupaj nosimo breme iste izgube.

Katere so najpogostejše napake, ki jih delajo starši?
Najpogosteje se ljudje bojijo "odpirati rane" in se izogibajo pogovoru o pokojniku, otrok (in odrasli) pa bi se želel potožiti, se zaupati, se morda spominjati svojca ali se postaviti z njim. Pogosto tudi po kratkem mesecu, dveh mnogi menijo, da je žalovanja konec, prave težave in stiske, povezane z žalovanjem, pa se takrat šele začenjajo in otrok morda nima več sogovornika. Omenila sem napačno prepričanje, da otroku prihranimo trpljenje, če ga osamimo, izoliramo od vseh ustaljenih načinov, ki nam pomagajo žalovati, ali če si prizadevamo, da otrok ne bi videl naših solz in naše žalosti. Človeška bližina in povezanost sta najboljše zagotovilo, da otrok sprejme izgubo in poišče zdrave načine, da svoje življenje živi polno naprej.

Tudi otroci potrebujejo rituale poslavljanja. Lažje jim je, če so zraven, ko se tudi odrasli povezujemo, se podpiramo in skupaj žalujemo. Tako otrok vidi, da si občutke delimo, da je žalost nekaj razumljivega v danem trenutku in tako žalovanje postane tudi otroku varovalni proces, ki ga ščiti. Izjeme pa so na primer zelo majhni otroci, če so izgubili daljnega sorodnika, s katerim še niso navezali tesnejšega odnosa.

Dr. Metka Kališnik Šavli