Ne maraš biti več tukaj, nočeš obstajati, ampak konec koncev mislim, da sva dolžna vztrajati z njimi, dokler ne bodo samostojni.

To je tako boleče, da se ti včasih res stemni, ne vidiš ničesar več pred sabo, rešuje naju le še velika ljubezen do otrok, samo zato še vztrajava,” je iskrena mama štirih odraščajočih otrok, rojenih v časih, ko se je zdelo vse mogoče, če si le bil priden in pošten in si hotel delati.

Za kurjavo le naplavine in ostanki posekov
Dve študentki brez štipendij, dva osnovnošolca, dva brezposelna starša, ki ne dobivata več nadomestil za brezposelnost, socialni transferji, ki skupaj z otroškimi dodatki zaradi poračuna v decembru ne bodo dosegli niti 500 evrov, in neskončna negotovost, kaj bo prineslo leto, v katerem bodo, če ne bodo poravnali dolgov za stanovanje, izgubili še subvencijo za stanarine.

To so tudi očetove skrbi: “Položnice je treba plačati, sicer bomo izgubili občinsko stanovanje - zelo blizu tega smo, do konca leta bi morali poravnati račune, vsaj za tisočaka jih je. Toda ni od kod vzeti, že tako varčujemo pri vsem. Centralnega ogrevanja na plin že nekaj let ne uporabljamo več, ne moremo si ga privoščiti. Grejemo se z majhno pečko, po kurivo hodim za Savo, po naplavine, to nažagamo in s tem se grejemo …”

Zdaj plin uporabljajo za kuho in segrevanje vode. Če bi lahko kako kupili bojler in štedilnik na drva, bi spet lahko prihranili nekaj evrov. In evri so pri njih prešteti in premišljeni do zadnjega centa. Dolg pa kljub temu narašča:

"Izhod je služba, služba, služba … Pošteno plačana. Zgodilo se mi je, da sem bil zaposlen za polovični delovni čas, delali pa smo 8 ur. Na mesec sem za to dobil 296 evrov. Prva stvar zjutraj je misel, kako najti službo, intenzivno jo iščem vsak dan, sprašujem, vendar je odgovor vedno ne."

Včasih mi je med poukom kar slabo
In da, seveda, ker je oče lani še imel službo, otroci do subvencij za kosilo letos niso upravičeni: "Ful sem lačen, pa včasih mi je ful slabo med uro," je iskren devetošolec Matej, "včasih si grem iskat kruh, ki ga nastavijo pri šolski kuhinji, doma pa se zamotim s kakšno igro … Bi pa zelo rad spet kdaj jedel meso. Že dolgo ga nismo. Pa mogoče še pomfrit … pa saj bo že …," tolaži sebe in starša.

“Seveda so lačni, ko pridejo domov, ampak zadržujemo vsaj še kakšno uro, da čim kasneje skuhamo, da si po tem le še zobe umijejo, saj ne bi bilo še za večerjo. Se pa trudimo, da je vsaj ta obrok na dan topel. Toda otroci rastejo, morali bi imeti primerno hrano, zdaj pa hodijo naokrog s praznimi želodci, sram jih je, fanta tega ne upata v šoli nikomur povedati. Včasih smo tako brez vsega, da moram prositi babico ali kako prijateljico, da nam kaj da, da je vsaj za otroke.”

Starša svojih dni brez toplega obroka ne štejeta več: “Velikokrat, pogosto se to dogaja, pri sebi zategneva do konca, da je le za otroke, to mislim, da bi naredil vsak. Midva velikokrat jeva le, če kaj ostane, včasih malo mleka, pa kaj malega zraven. Saj je voda tukaj, pa skuham kak čaj, da naju malo pogreje, pa gre …”

Ponoči velikokrat slišim jok iz otroške sobe
Čeprav si naredil vse, kar si zmogel in znal, ni lahko gledati otrok, ki se soočajo s pomanjkanjem najosnovnejšega. Za dekleti brez štipendij, ki skušata ob študiju še honorarno delati, je še posebej težko, se zaveda mama: “Velikokrat ju slišim v sobi jokati, tudi sami imata svoje stroške, skrbi ju, kako bomo zmogli. Takrat grem k njima, otroka objameš, rečeš kakšno besedo, upanje, saj moramo zmagati. Noči so težke in dolge, sama že dve, tri leta komaj kaj spim, včasih od utrujenosti komaj stojim, skrbi me, kako bomo zmogli.”

Doma ni avtomobila, ni niti kolesa in ni prav prijetno, ko te povabijo kam s kolesom, ti pa prideš peš, je iskren Janez: “Sošolci potem rečejo, zakaj nisem prišel s kolesom, pa rečem, da imam gumo počeno ali pa kaj takšnega …”

Velikokrat sva na izletih edina brez malice
Večina sošolcev komaj čaka šolske izlete, Matej in Janez jih pričakujeta s tesnobo: “Meni ni fajn, ker vem da ni denarja, na kakšne tudi nisva šla, ker so bili predragi. Pa tudi ko greva, velikokrat tudi za malico nimava. S seboj neseva samo plastenko vode, drugi pa imajo po več sendvičev, pa še sladkarije. Malo naju čudno pogledajo in sprašujejo, zakaj sva brez malice, midva pa rečeva, da nisva tako zelo lačna. Raje se zlaževa, kot da bi povedala, da nimamo … ker bi se mi smejali in bi me bilo sram.”

Družina revščino skriva do te mere, da še nikoli niso šli po živila ali kakšno drugo pomoč k humanitarnim organizacijam.

Dragi Božiček, hrano nam prinesi
Tudi soigralcem na košarki, ki jo imata oba zelo rada, fanta nista povedala pravega razloga, zakaj ju ni več na treninge. Ampak Božičku kljub temu ne bi pisala za košarko:
“Pisal bi mu, da bi lahko spet kdaj pojedli kakšno dobro hrano, pa da bi lažje živeli, da ne bi bilo tako hudo. Zase bi mu pa pisal, naj mi prinese obleke in čevlje, ker imam samo ene, pa že ti so zelo ponošeni. Je kar hudo, no …”

Tudi Janez bi pisal v imenu vseh: ”Osebno si zelo želim kolo, najbolj od vsega pa si želim, da bi oči in mami dobila službo, da bi bilo malo lažje vse skupaj, da bi si vsaj hrano lahko privoščili. Morda bi si kupili kaj kruha in salam, morda celo mesa, da bi lahko doma potem pripravili in da bi res vsi lahko jedli.”