Nasilje se je stopnjevalo, a je kljub grožnjam in pretepom vztrajala zaradi otroka. Zakaj? "Ker mi je moj bivši mož vedno grozil, da če bom šla, lahko grem samo brez otroka, sicer me bo ubil in sem mu verjela. Dobesedno. Jaz sem se bala za svoje življenje" pripoveduje.

Tako je bilo skoraj 20 let, dokler se ni partner fizično lotil tudi otroka, je novinarki TV Slovenija Jasmini Jamnik povedala žrtev domačega nasilja.

"Od doma sva odšla zgodaj zgodaj zjutraj, brez vsega, le s tem, kar sva imela na sebi, z eno malo torbico stvari, z 120 evri denarja. In šla sva šla v neznano." Z otrokom se je zatekla v krizni center za ženske nato v varno hišo. In čeprav življenje ni tako, kakršnega bi si želela, pa je "milijonkrat bolje, kakor je bilo. Svobodna sem.".

A za to svobodo je morala bežati, pustiti za sabo vse in še danes ne more povsod razkriti svojega obraza. Pripoveduje o sramu, ki ga je občutila, čeprav bi moralo biti obratno. Sram bi moralo biti nasilneža. Vendar pa "on pa še zdaj hodi z dvignjeno glavo." Ona je bila tista, ki je morala zbežati, tista, ki je ostala brez vsega. Vsem ženskam v podobni stiski zato svetuje naj bodo pogumne, naj poiščejo informacije na spletu, kjer so podatki o številnih društvih, "ki pomagajo, nesebično pomagajo in se lahko obrnejo na njih in bodo dobile pomoč stoprocentno," je dodala.

A zgodba ima še eno plat. Plat zatiskanja oči, večnega "to se nas ne tiče". Prijatelji, sorodniki in sosedje v takšnih primerih žal še vedno raje molčijo kot ukrepajo.

"Če malo glasneje poslušaš glasbo, bo vsak sosed poklical na policijo, da ga moti, da ne morejo spati ... Ne vem pa, kako lahko sosedje spijo, ko slišijo, da nekdo v sosednjem stanovanju pretepa žensko. To se ne bi smelo dogajti. To je žalostno," je sklenila sogovornica.