Pod vtisom vse večjega nezadovoljstva v slovenski družbi, ki so ga med drugim zaznamovali tudi protesti, je potekalo tudi letošnje tradicionalno sociološko srečanje v organizaciji Slovenskega sociološkega društva. Osrednja tema razprav pod naslovom Elite in ljudstvo je bila namenjena prav aktualnim razpravam o razhajanju med tistim delom družbe, ki ima moč, in tistim, ki je nima.
Da so ideje družboslovcev navadno zelo raznolike, se je pokazalo že pri sami opredelitvi elit in ljudstva, ki sta, kot je opozorilo več sogovornikov, vse prej kot homogeni kategoriji. Kljub temu pa je več udeležencev razprav izpostavilo, da so elite kljub danes negativnemu prizvoku sestavni del sistema, zato je tudi največja težava trenutnega stanja v družbi izguba legitimnosti političnih elit. "Oblast je pri nas zelo nizko legitimna, hkrati pa je podvržena še zunanjim pritiskom, ki pa si jih je na neki način tudi zaslužila, saj v Sloveniji dolgo ni bilo mogoče sprejeti nobene dolgoročne odločitve," meni Ivan Bernik s fakultete za družbene vede.

A kljub trenutni krizi legitimnosti je treba prepoznati elite kot nekaj, kar je in bo ostalo, meni Milica Antić Gaber s filozofske fakultete, zato je po njenem mnenju neproduktivno, da se je ljudstvo elitam "uprlo nedificirano in vse dosedanje elite prepoznalo kot škodljive - med njimi so razlike, in te bi bilo treba razkriti".

Ob tem pa Gorazd Kovačič svari, da elit vendarle ne gre preveč idealizirati: "Sam mislim, da elite ravnajo družbeno odgovorno in služijo širši skupnosti takrat, kadar to koristi tudi njim samim. Tako jim je lahko, denimo, v interesu, da se lokalno okolje razvija zgolj zaradi dolgoročnega črpanja rent."
Tu pa je največja težava v sodobnem svetu, kjer imamo zaradi globalnega gospodarstva opravka z nomadskimi, plenilskimi elitami, izpostavlja Kovačič. "Uspeh teh elit ni povezan z razvojem lokalnega okolja, temveč ga lahko mirno pustošijo in se preprosto premaknejo v drugo okolje."

Pritisk zunanjih elit načenja tudi legitimnost slovenskih političnih elit, ki se po mnenju Kovačiča vedejo čedalje bolj kot kompradorska buržoazija oziroma buržoazija, ki zastopa tuji kapital in zagotavlja prodajo po za tujega kupca po ugodnih cenah na način, da se presežna vrednost pretaka s periferije v center.
Izguba legitimnosti je sicer že mogoče privedla do upora ljudstva, toda učinek protestov je bil po Bernikovem mnenju razmeroma šibak. "Tisti, ki bi morali organizirati politično življenje, očitno nimajo nobenega izuma, kako produktivno uporabiti to veliko količino nezadovoljstva. Tu se je vstaja pokazala kot izjemno neuspešna, saj ji kljub ogromnemu nezadovoljstvu ljudi ni uspelo narediti enega pozitivnega političnega programa. Ta mlada inteligenca, ki je bila nekaj časa v ospredju, se tu organizacijsko ni izkazala."
Podobno razmišlja tudi Kovačič, ko pravi, da je po eni strani zatajila intelektualna elita, ki je sicer še zmožna kritike tistega, kar imamo, obnemi pa pred predlogi za alternative, kar je zahtevnejši izziv. Tudi ideje vstajnikov so se izkazale za utopične, saj so jih razvijali ljudje, ki nimajo občutka, kako deluje kompleksen institucionalen aparat. "Zato bi bilo zelo koristno, če bi se podali v institucije na operativne funkcije in tako postali bolj realistični."
Poleg operativne šibkosti pa Milica Antič Gaber težavo pri artikuliranju zahtev na protestih vidi v kategoričnem zavračanju dialoga. Tako kot je zamrl dialog med političnimi akterji, se je tudi tisti del ljudstva, ki je zastopal proteste, postavil nasproti oblasti z zavračanjem kakršnega koli dialoga, češ nimamo se kaj pogovarjati z oblastjo. "Elito je treba prepoznati in do nje postaviti jasne in uresničljive zahteve. Ko se vzpostavi neki dialog, je treba sodelovati z različnimi akterji. Politika je proces, v katerem se moraš znati pogajati in navsezadnje tudi popuščati, ne pa odnosa temeljiti na izključevanju."

Čeprav so vstaje pritegnile širok krog pozornosti, pa sociologi opozarjajo, da ne gre pojma ljudstvo preprosto enačiti s protestniki. Ljudstvo ni homogen pojav, ki se kaže na protestih, "ampak zajema celo vrsto preživitvenih strategij v novih razmerah", svari pred posploševanjem Bernik: "Ljudje v kriznih razmerah aktivirajo vse mogoče vire za preživetje. V ekonomskem smislu so to lahko zanašanje na bližnje, delo na črno, izogibanje plačilu dajatev, delo v tujini in še vrsta drugih strategij." Precej težje pa je to aktivirati na političnem področju, kar potrjuje tudi neuspeh protestov, da bi nezadovoljstvo ljudi produktivno porabili z uveljavljanjem novih idej.
Na vprašanje, ali gre pri preživitvenih strategijah tudi za kulturno razliko med bolj solidarnim Sredozemljem in bolj individualiziranim severom Evrope, pa Bernik odgovarja, da empirične raziskave tega ne potrjujejo. "Po raziskavah je stopnja izraženega zaupanja bistveno višja na severu Evrope kot na jugu. Individualizem ni vselej sebičen in ne izključuje pripravljenosti sodelovanja z drugimi, saj poleg samostojnosti predpostavlja tudi spoštovanje do drugih."

To v praksi pomeni, da je v severni Evropi zaznati višjo pripravljenost na sodelovanje kot na jugu Evrope, kjer je sicer bolj razširjen familiarizem. Toda ta oblika familiarizma je, pravi Bernik, amoralna, saj poleg povezanosti znotraj ozkega družinskega kroga vključuje tudi nezaupanje do vseh, ki vanj niso vključeni. "Slovenija je tu po mojem mnenju nekje v sredini, saj je familiarizem ponekod kar razširjen."

Poleg kritike vstaj so se mnenja kresala tudi okoli vključenosti intelektualcev s področja družboslovja v aktualne družbene procese. Več govorcev je izpostavilo, da bi se morali sociologi kot predstavniki intelektualne elite dejavneje vključevati v družbene procese. Med njimi je tudi Barbara Rajgelj, ki je dejala, da bi v idealnih okoliščinah politična elita vodila dialog in tudi prisluhnila intelektualni eliti. Obenem pa si želi tudi, da bi se intelektualna elita znala bolj približati tudi ljudstvu. Sicer pa je zagato razpravljavcem predstavljalo že umeščanje stroke v eno izmed obeh kategorij oziroma kompromisno nekje vmes.
Kljub večkrat omenjenemu pojmu intelektualnih elit so nekatere razprave ta položaj postavile pod vprašaj. Poleg že omenjene šibke dejavnosti intelektualnih elit v novih družbenih procesih so nekateri razpravljavci problematizirali tudi samo vlogo družboslovne znanosti. Med drugim so izpostavili problematiko programskih načrtov in strategij, ki za univerze predvidevajo postopno uvajanje tržnega vedenja. Slišati pa je bilo tudi pozive h kritičnemu premisleku do financiranja raziskav, ki so osredotočene na določen program ali cilj, ne da bi ga sploh kritično ovrednotile.
Navsezadnje je tudi odnos med elitami in ljudstvom tema, ki bo le stežka našla vire financiranja ali pokrovitelje, a to po mnenju Milice Antič Gaber ne sme biti izgovor, da sociologi ne bi proučevali takih tem.