Biokemika Vita Turka, nekdanjega direktorja Inštituta Jožef Stefan, smo med drugim povprašali še, zakaj se znanstveniki odločajo za odhod v tujino in kako prevelik "odliv" preprečiti.

Česa je v Sloveniji več: "bega možganov" za vedno ali znanstvenikov, ki se iz tujine po določenem času vrnejo in s sabo prinesejo dragocene izkušnje?
Vsekakor "beg možganov " postaja vedno bolj pereč, k čemur so zlasti doprinesle informacije, dosegljive prek interneta. Ko pa se zainteresirani odloči, ni težav. Zelo zmotno je mišljenje, da zaradi kriznih razmer v tujini ni možnosti (ali pa so zmanjšane). Ravno nasprotno, razvite članice EU-ja in druge razvite države sveta (ZDA, Kanada, Avstralija in druge) zajemajo iz bazena nerazvitih držav vzhodne Evrope, Azije (Indija, Kitajska, Pakistan, Vietnam itd.) in tudi Afrike in dajejo velika dodatna sredstva za dodiplomsko ter podiplomsko izobraževanje s poudarkom na raziskovalnem delu. Žal verjetno v Sloveniji ni podatkov, koliko jih že po končani srednji šoli odide v tujino. Vsekakor gre za najboljše in najbolj ambiciozne! Taki se praviloma ne vračajo, še zlasti, ker so delali v mnogo boljših pogojih, ki jim omogočajo v nadaljevanju uspešnejšo kariero in boljšo plačo.

To še posebej velja za področja naravoslovja (life sciences), tehnike in tudi medicine. Tudi po opravljenem doktoratu se nekateri ne vračajo, vendar znova poudarjam: najbolj ambicioznih ni več, ker so odšli že v "prvem valu". Bolj bomo odlašali z reševanjem tega stanja, slabše se piše naši družbi, torej tudi ekonomskemu stanju. Stanje se iz leta v leto slabša, ukrepamo pa tako rekoč nič oziroma stanje na raziskovalnem področju postaja prava nacionalna katastrofa. Sramotno je, da se to dopušča. Uspešni Slovenci se ne vračajo nazaj v bedne pogoje, ki že zaostajajo, vsaj na znanstvenem področju, za Češko ali Madžarsko. Pri plačah smo tudi že tako rekoč izenačeni, pri plačah po opravljenem doktoratu (okoli 1.000 evrov) celo s Hrvaško. Cena najvišje ocenjene raziskovalne ure je okoli 40 evrov (plača bruto, režija, materialni stroški itd.), kar je manj od cene, ki jo plačamo v avtomobilskem servisu. In tako naj bi se uvrstili ob bok najuspešnejših? Nadaljni komentar ni potreben.

Kaj bi bilo po vašem mnenju treba storiti, da bi obdržali najboljše strokovnjake?
Najprej: najboljših mladih je vedno manj. Izobraževalni procesi na tem področju so dolgoletni, z dobro izdelanimi načrti in cilji. Od danes na jutri ne gre nič – kdor tako misli, samo dokazuje, da se na to sploh ne spozna, je analfabet. Zakaj ne posnemamo Fincev (ki so imeli krizo v 90. letih in 23-odstotno brezposelnost) in še vrsto drugih? O tem sem toliko pisal, pa nič se ni zgodilo. Imeti bi morali najmanj okrogle mize na TV-ju, kjer bi se odgovorni in tisti, "ki čutimo moralno odgovornost", srečali iz oči v oči ob navzočnosti kakšnega resnično uspešnega Slovenca v tujini (ki se ne vrača). Vse drugo so znani recepti in že, če bi samo sledili Skandinavcem, bi uspeli. Že to nekaj pove, da je BDP na posameznega Slovenca okoli 27.000 dolarjev, Finca pa okoli 36.000 dolarjev, kar ni taka razlika. Ob upoštevanju števila prebivalcev obeh držav lahko hitro izračunamo, da dajemo za raziskave in razvoj (R&R) vsaj petkrat manj od Fincev.

Znanje pri nas ni cenjeno. S zdajšnjo politiko in stanjem ne bomo obdržali najboljših strokovnjakov (mlade generacije), ostajajo starejši, dokler bodo pač bodo lahko delali. Da je nekaj narobe pri nas, dokazujejo tudi tujci, ki jih pri nas tako rekoč ni. Slovence iz tujine, pa tudi odlične tuje raziskovalce bi lahko privabili z objavo mednarodnih razpisov, primerljivih s tistimi v tujini (start-up grants), od denimo 500.000 do dveh miljonov evrov (kar počno Skandinavci, Švicarji, Danci, Irci, da o ZDA ne govorim), omogočili infrastrukturo in vse, kar v to spada, primerne plače, tudi stanovanja (to počno Korejci, Finci). Nič novega za tiste, ki bi jih to moralo zanimati in/ali so odgovorni za to.

Zakaj se znanstveniki odločajo za odhod v tujino? Je glavni razlog boljše plačilo, boljši pogoji dela ...?
O begu bodočih znanstvenikov sem že povedal. Že formirani znanstveniki pa odhajajo zaradi slabših pogojev dela, zaradi izrazite nenaklonjenosti države (tu je več akterjev) do kakovostnih (tudi mladih) raziskovalcev . Splošno veljavni mednarodni kriteriji ocenjevanja pri dodeljevanju finančnih sredstev za projekte se ne upoštevajo, vodi se izrazita politika drobnjakarstva in uravnilovka raziskovalcev (slabi in dobri so izenačeni oziroma boljši pogosto slabše ocenjeni po čudaških kriterijih, ki jim ni mogoče najti primerjave v svetu). Skratka, slovenska znanost je balkanizirana. Izraz sem si izposodil pri Angležih, tako se je ob podobni razpravi izrazil angleški nobelovec na mednarodnem sestanku v Parizu leta 2003. Od takega stanja ima slovensko gospodarstvo le malo. Za izhod iz krize potrebujemo odlično znanje, odlično infrastrukturo (ki je predpogoj za ustvarjanje odličnega modernega znanja), kar bo omogočalo moderne tehnologije in sodobne kakovostne proizvode, ki se tržijo. Slabe znanosti ni in posledično slabih ter neperspektivnih raziskovalcev (če to ime sploh zaslužijo) ne smemo podpirati.

Ali menite, do so dosežki domačih znanstvenikov dovolj promovirani?
Dosežki domačih znanstvenikov so relativno dobro promovirani (Delo; priloga Znanost). Žal je samo hvala nemalokrat neokusno nekritična in napihnjena. Z malo poznavanja spletnih povezav in angleškega jezika lahko vsakdo ugotovi, koliko kdo velja.

Kako je s študenti, ki se odločijo za študij v tujiini? Ali drži, da doma težko pridejo do službe?
O študentih, ki se odločajo za tujino, sem že povedal. Res je, da nekateri tudi službe ne dobijo oziroma je plača tako nizka, da se raje odločijo denimo za predstavnike tujih podjetij. Zanimivo je, da tuja podjetja pogosto rajši najamejo raziskovalca kot domači kader. Sicer pa danes za nadarjene študente ni težav za pridobitev štipendije v tujini. Za tiste, ki so končali doktorat znanosti, pa je skoraj ključno, pri kom je doktoriral in kaj ter v kakšni znanstveni reviji je objavil svoje delo. Na osnovi kakovostnih objav te ceni tujina, to pa so univerze, instituti, tuja podjetja in podobno. Kakovostne objave tudi omogočajo sodelovanja z uglednimi tujimi raziskovalci, pridobivanje menarodnih projektov itd.

Kaj beg možganov za državo - ob globalni povezanosti sveta, sodelovanju znanstvenikov prek meja - pravzaprav pomeni?
Beg možganov pomeni za vsako državo izgubo razvojnih potencialov na vseh področjih, še zlasti pa na tistih, ki prinašajo denar, to pa so naravoslovje, tehnika, medicina. Zdravje, čisto okolje, moderne tehnologije s tržnimi proizvodi z visoko dodano vrednostjo pa omogočajo vsestranski druženi standard.

Za konec le to. Ko je bila kriza sredi 80. let prejšnjega stoletja, smo bili sposobni vpeljati program mladih raziskovalcev 2000 (danes program MR ) in "pakete opreme", kar vse še obstaja od takrat, vendar v krepko zmanjšanem obsegu! Od takrat pa ni novega. Do kdaj?

Erna Strniša
erna.strnisa@rtvslo.si