Za mednarodno zaščito je ob množičnem prehodu prebežnikov skozi Slovenijo zaprosilo zgolj 30 oseb. Foto: BoBo
Za mednarodno zaščito je ob množičnem prehodu prebežnikov skozi Slovenijo zaprosilo zgolj 30 oseb. Foto: BoBo

Dublinska uredba določa, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil – navadno je to država, kjer je prosilec za azil vstopil v EU. Če se preseli v drugo državo članico Evropske unije, ga ta lahko vrne v to prvo državo, ki je v njihovem primeru zadolžena za izvajanje azilnega postopka. Dublinska uredba velja v vseh državah članicah Evropske unije ter na Norveškem in v Švici. Dublinski sistem deluje na podlagi domneve, da glede na to, da azilna zakonodaja in postopki v državah članicah temeljijo na enakih skupnih standardih, prosilcem za azil v vseh državah članicah zagotavljajo podobno stopnjo zaščite. V resnici se azilna zakonodaja in postopki med posameznimi državami močno razlikujejo, kar pomeni, da so prosilci za azil v posameznih državah članicah obravnavani drugače.

Kaj je Dublinska uredba?
Azilni dom v Ljubljani
Prosilci za azil so sprva nameščeni v ljubljanskem azilnem domu na Viču. Foto: RTV SLO/ Ergyn Zjeci

Po načrtu, ki ga je evropska komisija pripravila za prerazporeditev skupno 160.000 iskalcev mednarodne zaščite, ki so pribežali v Grčijo, Italijo in na Madžarsko, naj bi Slovenija solidarnostno prevzela 1126 beguncev. Ob zadnjem množičnem prehodu prebežnikov skozi Slovenijo, ki se je odvijal konec prejšnjega tedna, se je samo 30 oseb odločilo, da Slovenijo zaprosi za mednarodno zaščito in si tako pridobi status begunca oz. dobi subsidiarno zaščito, ki je namenjena osebam iz tretjih držav, kjer ne divjajo vojaški spopadi, a bi jim bila ob vrnitvi v matično državo lahko povzročena resna škoda, kot npr. usmrtitev, mučenje ali poniževalno ravnanje.

Med omenjenimi 30 prosilci za mednarodno zaščito jih je 21 državljanov Iraka. Za azil pa so od 17. septembra zaprosili še štirje državljani Kosova, trije državljani Irana ter po en državljan Maroka in Afganistana

Osebam, ki so si želele v Sloveniji poiskati azil, pri integraciji pomagajo številne nevladne organizacije. Med njimi tudi Slovenska filantropija, ki usposablja prostovoljce, ki bi želeli pomagati beguncem v Sloveniji.

"Prostovoljstvo je zelo dobro zaživelo," pravi Franci Zlatar, vodja programa Migracije pri Slovenski filantropiji. Dobili so namreč že več kot 2500 prijav. Vendar poudarja, da bo v primeru večjega prihoda beguncev iz naslova kvot potrebno zadeve urejati tudi na krajevni ravni.


Kako je Slovenija po vašem mnenju pripravljena na sprejem beguncev iz t. i. solidarnostnih kvot EU-ja?
Glede na to, da smo se v Sloveniji vsi ukvarjali z množičnim prihodom prebežnikov, ki so sicer namenjeni v Nemčijo, smo kar malo zanemarjali begunce, ki bodo po sistemu kvot dejansko prišli k nam. Slovenija po mojem mnenju še ni dovolj pripravljena in bo morala sistem integracije še dodelati. Obstoječi sistem je namreč narejen za bistveno manjše število ljudi, kot jih bo sedaj Slovenija sprejela. Potrebno ga bo razširiti tudi na krajevne skupnosti, in tu je bilo zelo malo narejenega.

Ali ima Slovenija dovolj zmogljivosti za nastanitev tolikšnega števila beguncev?Nastanitve niso tako velika težava, saj je ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) že zdaj iskalo in vzpostavilo nastanitvene centre. Vendar to ni najboljša oblika, saj bi dejansko morala tako MNZ kot vlada doseči dogovor z občinami, da bi jim zagotovili stanovanja namesto centrov. Nastanitveni centri so primerni za prvih šest mesecev, nato pa bi jih lahko preselili v prazna občinska stanovanja in jim tako omogočili, da čim prej zaživijo neko normalno življenje. Po drugi strani pa bodo begunci iz sistema kvot, če bodo dovolj hitro dobili status begunca, lahko živeli pri posameznikih, ki sedaj ponujajo svoja stanovanja. Takšnih je kar nekaj.

Katere ukrepe za vključevanje beguncev bi morali izboljšati ali spremeniti?
MNZ bi lahko pozval občine na dogovor. Podoben primer sem videl na Češkem, kjer je sicer šlo za zgolj 150 beguncev. Občine so pozvali, naj naredijo popis nastanitvenih možnosti, ki jih imajo na razpolago. Tudi pri nas bi morali aktivno vključiti občine in sredstva, ki jih država zdaj namenja za integracijske programe, bi morali nameniti občinam, da bodisi zaposlijo bodisi skozi občinske socialne službe vključijo svetovalce za podporo integracije. Aktivirati pa bi morali tudi krajevne nevladne organizacije, da bi bile bolj dejavne na tem področju. Občine bi morale tudi dati zavezo, da bodo skrbele za te ljudi, tako da jim dajo na razpolago stanovanja ter jih tudi zaposlijo oz. jim dajo neko delo. To bi bil prvi praktični ukrep, da ne govorimo o različnih zakonskih spremembah, od tega, da bi imeli begunci možnost dobiti neprofitna stanovanja. To je sicer že predlagano v noveli zakona o mednarodni zaščiti in upam, da bo to sprejeto. Potem sta tu še aktivna politika zaposlovanja in prilagojeni posebni izobraževalni programi.

Slovenija naj bi sprejela begunce, ki so se sicer zatekli v različne države EU. Gre za ljudi, ki si najverjetneje sploh niso želeli priti v Slovenijo. Pričakujete velike težave pri njihovi integraciji v naše okolje?
To je najbolj ključno vprašanje, saj se tudi mi sprašujemo, kaj se bo zgodilo. Po podatkih, ki jih imam, teh ljudi sploh ne bodo vprašali, ali si sploh želijo priti v Slovenijo. Zato se pojavlja bojazen, da ta mehanizem sploh ne bo deloval in se bodo sprejeti begunci sekundarno emigrirali tja, kamor so si želeli oditi. Upam, da bo prišlo do sprejemljive rešitve in jih bodo spraševali, kam si želijo oditi, ter jim predstavili realne možnosti in prednosti držav, kot je Slovenija. Večina beguncev želi priti v ciljne države. Evropa bo morala sprejeti neki boljši sistem. V tem kontekstu se mi zdi, da so manjše države, kot je Slovenija, lahko celo boljše za vključevanje kot za življenje določenih posameznikov. Slovenija bi morala poskrbeti, da bi se predstavila na ta način. Toda, če bo velika večina sprejetih beguncev kmalu zapustila Slovenijo, ne vidim velikega smisla v vseh teh sistemih.

Ali bi ti begunci ob morebitnem odhodu iz Slovenije izgubili begunski status?
Ne. Glede na obstoječe mehanizme, lahko begunci po določenem času bivanja legalizirajo bivanje v drugi evropski državi. Večja težave bodo nastopile, če bodo begunci, ki bodo prišli v Slovenijo in šli skozi neki azilni postopek, morda takoj zapuščali Slovenijo in drugje zaprošali za azil. Potem pa jih bodo te države spet vračale Sloveniji.

Na podlagi Dublinske uredbe?
Tako je. Vprašanje, kako bo to upoštevano. Zelo dobro bi bilo, da bi ti ljudje razumeli, da bi bilo smiselno ostati nekaj časa v Slovenijo in tu dobiti status begunca ter šele nato oditi v neko drugo državo. Potrebno je vedeti, da ne moremo nikogar vezati na posamezno državo. Tudi mi se lahko preselimo v tujino, če želimo. Zato bodo morali imeti begunci enake možnosti.


Obvestilo uredništva:

Zaradi številnih komentarjev in zagotavljanja čim višjih standardov razprave pod članki o begunski krizi smo se odločili, da komentiranje na portalu rtvslo.si omogočimo pod eno novico. Ne gre za cenzuro ali blokado, temveč za vzdrževanje ravni komunikacije na portalu javne RTV, ki je zavezana k takšnim merilom.

Svoje mnenje o dogajanju z begunsko krizo lahko ob spoštovanju forumskih pravil MMC RTV SLO izrazite v komentarjih pod novico: Pusićeva poziva k umirjanju napetosti med Hrvaško in Srbijo

Dublinska uredba določa, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil – navadno je to država, kjer je prosilec za azil vstopil v EU. Če se preseli v drugo državo članico Evropske unije, ga ta lahko vrne v to prvo državo, ki je v njihovem primeru zadolžena za izvajanje azilnega postopka. Dublinska uredba velja v vseh državah članicah Evropske unije ter na Norveškem in v Švici. Dublinski sistem deluje na podlagi domneve, da glede na to, da azilna zakonodaja in postopki v državah članicah temeljijo na enakih skupnih standardih, prosilcem za azil v vseh državah članicah zagotavljajo podobno stopnjo zaščite. V resnici se azilna zakonodaja in postopki med posameznimi državami močno razlikujejo, kar pomeni, da so prosilci za azil v posameznih državah članicah obravnavani drugače.

Kaj je Dublinska uredba?