Društvo, ki letos praznuje 30-letnico delovanja, je bilo prva nevladna organizacija na področju dela proti nasilju nad ženskami in nasilju nad otroki v Sloveniji.

Društvo SOS telefon, ki nudi pomoč ženskam in otrokom, ki doživljajo kakršno koli vrsto nasilja, je s svojim delom zoralo ledino, saj je bilo nasilje nad ženskami vse do 80. letih 20. stoletja spregledano. Obravnavalo se ga je kot individualni oziroma zasebni problem ženske, ki nasilje doživlja, in ne kot družbeni problem.

In v takšnih okoliščinah je društvo SOS telefon "s svojim prvim svetovalnim programom SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja nastalo kot aktivistični in feministični odgovor na neobstoj podpornih in svetovalnih oblik pomoči za ženske, ki doživljajo nasilje v intimnopartnerskem odnosu, njihove otroke in žrtve nasilja nasploh".

V preteklosti nasilje ni bilo dojeto kot družbeni problem

Špela Veselič je pojasnila, da se institucije s problematiko takrat preprosto niso želele ukvarjati, obravnavale so jo kot konfliktne odnose, kot prekršek zoper javni red in mir, torej kot nekaj, kar je umeščeno v zasebno sfero.

"Zelo dobro se spomnim začetkov svojega dela na SOS telefonu leta 1995. Naša vsakdanja izkušnja takrat je bila, da so na policiji ženskam, ki so klicale za posredovanje, povedali, da se jih ne tiče, če jih partner pretepa in da gre za "družinsko zadevo", v katero se policija ne bo vmešavala. Ženske smo morale skoraj prepričevati, da je policija po zakonu dolžna posredovati, če jih pokličejo, ko je njihov partner nasilen," je o svojih začetkih v društvo spregovorila vodja programov in dodala, da so morale prostovoljke "nemalokrat same poklicati na policijo in jih opozoriti, da je njihova dolžnost zaščititi žrtev nasilja, ne glede na to, ali je nasilje povzročeno v stanovanju, v zasebnosti zakonske zveze, ali pa na trgu pred trgovino, torej na javnem prostoru."

A ravno policija je ena tistih institucij, ki je po mnenju Društva SOS telefon v zadnjih treh desetletjih na tem področju naredila največje korake naprej.

Ko se nasilja ne poimenuje s pravim imenom

Špela Veselič sicer misli, da "ima Slovenija dovolj kakovostno zakonodajno podlago za vzpostavitev dobrega sistema preprečevanja, obravnave, kaznovanja vsakršnega nasilja". Ob tem je opozorila, da so v zadnjem času opazili, da nekatere strokovni delavke in delavci pri svojem delu uporabljajo znanstveno sporne interpretacije, ki slabšajo položaj žrtev nasilja in jih celo ogrožajo.

Izpostavila je, da na nekaterih centrih za socialno delo nasilja ne poimenujejo s pravim imenom, ampak ga obravnavajo kot "visoko konfliktini odnos med staršema", s tem pa se nasilje ne obravnava po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini. To vodi k nepravilni ocenitvi položaja žrtve, ki je lahko resno ogrožajoč, k podcenjevanju posledic nasilja, vsekakor pa negativno vpliva na dobro in razvoj otrok.

V praksi so se srečali tudi s primeri, ko se je "psihično in fizično nasilje očeta do otrok interpretiralo kot poseben vzgojni prijem. Oba starša pa sta po oceni centra za socialno delo zato potrebovala šolo za starše, ker imata različne vzgojne prijeme." V zadnjem času se v društvu srečujejo tudi s prepričanji, da si ženske nasilje izmišljujejo, da bi manipulirale z otroki in se maščevale oziroma "nagajale" partnerju. A resnici na ljubo je lažnih prijav po statistikah policije izjemno malo.

Nasilje ‒ temna pega v uradnih statistikah

Uradne zbirke podatkov o nasilju nad ženskami v Sloveniji so pomanjkljive in nezanesljive, saj primerjava podatkov med institucijami, ki obravnavajo nasilje nad ženskami, zaradi različnih metodologij zbiranja statističnih podatkov ni mogoča.

Prva in do zdaj edina slovenska nacionalna raziskava Pojavnost nasilja in odzivnost na nasilje v zasebni sferi in partnerskih odnosih sega v leto 2010. V Sloveniji je po tej raziskavi vsaka druga ženska (56,6 odstotka) po dopolnjenem 15. letu starosti doživela kakšno izmed oblik nasilja v zasebni sferi (psihično, fizično, premoženjsko nasilje, omejevanje gibanja, spolno nasilje). V veliki večini so bili povzročitelji nasilja moški (90,8 odstotka), zato govorimo o spolno specifičnem nasilju v partnerskih odnosih in intimnih razmerjih.

Velik del nasilja nad ženskami še vedno ostane neprijavljen, saj mnogo žrtev pomoči ne poišče, pa tudi sicer lahko preteče veliko časa,
preden žrtev nasilja poišče pomoč. Po besedah Špele Veselič predvsem v primerih, ko ni na voljo "dovolj kakovostnih podpornih storitev in kakovostnega institucionalne oskrbe". Včasih pa se zgodi tudi to, da žrtve potrebujejo nekaj časa, da nasilje v partnerskem odnosu prepoznajo. "Predvsem težko je prepoznati različne odtenke, s katerimi povzročitelji nasilja omejujejo življenjski prostor žrtev nasilja. Pogosto se različne oblike ljubosumja interpretira kot ljubezen, zato ga je težko prepoznati kot dejansko omejevanje," je kot primer navedla vodja programov v društvu.

Pod okriljem društva delujeta dve varni hiši

Lani so v Društvu SOS telefon skupno opravili 2.382 svetovalnih storitev (število predstavlja tako klice na SOS telefon kot svetovanja po elektronski pošti). V sklopu društva pa delujeta tudi dve varni hiši, ki sta v Ljubljani na tajnih lokacijah, vanju pa sprejemajo ženske in njihove otroke iz vse Slovenije. V letu 2018 je bilo v obeh zatočiščih skupaj nastanjenih 28 žensk s 24 otroki. V program psihosocialne in psihološke pomoči, ki je namenjen ženskam, otrokom in nezlorabljajočim svojcem, pa je bilo vključenih 78 uporabnic in uporabnikov.