"Seveda je tudi pomembno, kako se starši takrat odzivamo. Če naredimo preveliko paniko, bo otrok to čutil. Prej ali slej bo zaznal, da je šolsko polje popolnoma drugačna zadeva kot vrtec, da tukaj skupina odraslih ljudi čisto drugače funkcionira oz. imamo neka pravila igre, da sploh shajamo pod skupno streho," je za MMC dejala socialna pedagoginja Ogrinova.

Socialna pedagoginja: Prav je, da se otrok igra
Poudarila je, da je prvi šolski dan praznik za otroka, starši pa si morajo za svojega prvošolčka vzeti čas in priti z njim v šolo. Družina naj bo 1. septembra skupaj in naj otroka ne straši preveč. "Če takoj rečemo: Otroci, zdaj je pa konec z igračami, zdaj bomo pa igrače pospravili, zdaj je pa konec igre, ne boste se več tako igrali, kot ste se zdaj, to ni pravi pristop, to se ne obnese. Igra še naprej ostane, mogoče le na drugačen način. Prav je, da se otrok igra," je pojasnila.

Staršem svetuje, naj čas do začetka šole preživijo s svojim otrokom na zraku, na prostem, si vzamejo čas zanj, ga poslušajo, mu pogledajo v oči in se igrajo z njim.

Socialna delavka in pedagoginja na Osnovni šoli Trnovo Barbara Ogrin je spomnila, da se z vstopom v osnovno šolo pot vseživljenjskega učenja šele začenja: "Otrok je starejši, opremljen, kolikor je, ampak zdaj ga čakajo nove zahteve, novi izzivi, in ni potrebno, da se starši že vnaprej obremenjujemo ali pa kakor koli otroka pripravljamo ter treniramo."

Koliko dodatnih dejavnosti naj ima otrok?
"Zdrav predšolski otrok je radoveden, vedoželjen, nikoli mu ni dolgčas, nikoli ni pri miru," je dejala in poudarila, da otrok v tem obdobju še toliko bolj potrebuje podporo družine. Dodala je, da je cilj prve triade, da se otrok počuti sprejetega, da sprejme učiteljico in se počuti varno.

S prvim šolskim dnem pridejo tudi nove ali stare obšolske dejavnosti. Nekateri otroci jih imajo po mnenju Ogrinove preveč: "Zelo je treba pretehtati dodatne dejavnosti, ki jih bo otrok obiskoval poleg šole. Veliko otrok ima zunaj šole še tako veliko dejavnosti, da se pride v šolo pravzaprav spočit. Ta mera, koliko tako majhnim ponuditi, mora biti zelo premišljena. Nekateri imajo po pet dejavnosti na teden že v prvem razredu. Naj bo ena, drugo bodite pa skupaj. Pojdite skupaj nekam, na travnik. Igrajte se, crkljajte se."

"Otrok mora vedeti, na koga se lahko obrne v težavah"
Spregovorila je tudi o motivaciji starejših učencev za učenje in poudarila, da je zelo pomemben pristop, kako učitelj podaja učno snov, da predavanja niso preveč suhoparna. "Starejše otroke učitelji najbolj zmotivirajo tako, da se že na začetku šolskega leta dogovorijo, kakšni so kriteriji ocenjevanja, kaj je tisto, kar je treba znati, kakšna so pravila igre, da takoj vedo, za kaj gre, potem je pa treba res graditi skupaj. Otroku je treba omogočiti, da je čim bolj ustvarjalen, da se dobro počuti v razredu, da ve, da če bo imel težave, da se lahko na koga obrne. Tudi medvrstniška pomoč lahko zelo veliko odtehta, če se otrok znajde v učnih težavah," meni Ogrinova.

Prepričana je, da je otrok tisti akter, ki nosi vso odgovornost za svoje obveznosti in stvari, se mora naučiti osnovnih delovnih navad, sproti izpolnjevati naloge, delati za šolo. "Seveda je bolj motiviran, če učitelji podajajo snov zanimiveje: skozi igro, skozi avtentičnost, se pravi, da jih tudi kam peljejo, da spoznavajo stvari tudi skozi življenje. Motivacija je večja, če je ves čas tudi komunikacija učitelj-učenec. Otrok pa mora začutiti, da je na koncu on tisti, ki mora znati, pokazati znanje, in da je on tisti, ki je prišel do ocene, ne pa, da smo vsi drugi delali več kot on," je dejala.

Barbara Ogrin: Komunikacija je včasih prehitra
Poudarila je, da mora biti prva tri šolska leta poleg pisanja in branja cilj socializacija, ker če je na tem področju otrok opremljen, potem za šolski uspeh ne bo bojazni. "Če si socialno opremljen, se pravi, se počutiš dobro v razredu, si zadovoljen s sabo, čutiš neko varnost, sproščenost, se lahko igraš, si ustvarjalen, ne vidim razloga, zakaj potem ne bi bilo tudi uspeha. Včasih je telesno in duševno zdravje skoraj pomembnejše od samih ocen in nekega znanja, ki potem pride samo po sebi," je zatrdila.

Ob neuspelih popravnih izpitih je pomembno, da šola pokliče starše in da na skupnem sestanku otroku nakažejo, da so tam zato, da se dogovorijo, in če so napake storjene, so tudi zato, da se ob njih nekaj naučimo, da so možnosti, da se stvar popravi, izboljša, reši, je pojasnila Ogrinova in ob tem opozorila na sodobno tehnologijo: "Prenosni telefoni so nam mešali štrene, ker je otrok v tistem afektu klical domov in po nepotrebnem vznemiril starše, in še preden smo jih mi obvestili, je že bil klic, kaj je pa zdaj to. Komunikacija - čeprav zahtevamo, da je - je včasih prehitra."

Kaj otroci najbolj potrebujejo, ko zapustijo OŠ?
Negativne ocene je po njenih besedah mogoče premagati le s sprotnim, vestnim delom. Starši naj otroka sproti preverjajo, in če ne zna, pravočasno poiščejo pomoč. "Treba je sproti delati. Če ne ve vsega, ima vsak učenec možnost, da stopi do učitelja, so domače naloge, dopolnilni pouk. Starši naj otrokov uspeh spremljajo sproti, ne šele na koncu leta, ko bi radi boljšo oceno," poziva pedagoginja.

"Tisto, kar otroci najbolj potrebujejo, ko zapustijo osnovno šolo, je predvsem zdrava samozavest, da so zadovoljni sami s sabo, da so sproščeni, da se počutijo v svoji koži dobro in da imajo eno prijetno izkušnjo za sabo, oz. če so bile izkušnje slabe, da imajo občutek, da so znali to premagati, da so bile ovire izziv, nova lekcija, na račun katere so samo še bolj zreli, opremljeni ter pripravljeni na nove izzive," je prepričana.

"Otrok prej ali slej klone pod pretirano ambicioznostjo staršev"
Otroci morajo sami, na lastni koži, doživeti izkušnjo krivice, bolečine, obupa, jeze, naučiti se morajo to nadzirati in sprejeti ter se na račun tega okrepiti za naprej, pravi Ogrinova. "Ne moreš jim pa reči, da je šola prijazna, da je igrišče. Je, ampak ne more biti šola prijazna, če je življenje zahtevno. Nanj moramo biti pripravljeni in zmagovalec ni tisti, ki se izogne težavam, ki reče, da jih nima, ampak tisti, ki jih zna premagati."

Znano je, da so starši včasih preveč zaščitniški do svojih otrok, in po besedah Ogrinove je prav ta zaščita tista ovira, ki otroku jemlje vse kompetence in onemogoča, da se otrok uri ter uči v vseh veščinah, ki jih potrebuje pozneje v življenju. "Otrok prej ali slej klone pod pretirano ambicioznostjo staršev, pod pretiranimi pričakovanji, če ga pa še zaščitiš, še preden sam pokaže, da lahko uredi stvari, je to velika ovira za učenje odgovornosti, predvsem za mladostnika," pojasnjuje.

Kaj pa prehod iz osnovne v srednjo šolo?
"Razvajeni otroci so posledica zaščitniških staršev. Seveda, ker jim ni nič treba. Ampak prej ali slej se tak otrok izgubi. Ne predstavljam si, kako se bo znal potem zase postaviti, kako se bo samostojno lotil učenja, kako bo lahko sploh speljal kakšno nalogo ali pa dosegel en cilj, če bo moral vedno imeti neke odrasle posrednike. S tem mu - dolgoročno gledano - delajo veliko škodo. Otroku je treba že v prvem razredu postaviti meje, in to je že tista vadnica, poligon za učenje odgovornosti," je zatrdila.

Tudi prehod iz osnovne šole v srednjo šolo je lahko za nekatere otroke zelo stresen, zato mora biti otrok opremljen predvsem z informacijami, meni Ogrinova. "Vedeti mora, kaj se od njega pričakuje, in če ve, da lahko doma najde varno zavetje, da ima sogovornika, tudi ta prehod normalno teče. To je spet en nov poligon, saj so starejši, dozorijo, a če ima šola posluh za mladostnike, če bo sodelovanje s starši, ne vidim razloga, zakaj bi bilo tam kaj drugače. Potrebujejo to izkušnjo, morajo iti čez to, ni druge možnosti."