Po nespornih ekonomskih ukrepih zadnjih 20 let je letošnje leto politične krize precej nesrečno, je dejal Kovač. Foto: EPA
Po nespornih ekonomskih ukrepih zadnjih 20 let je letošnje leto politične krize precej nesrečno, je dejal Kovač. Foto: EPA

Janševa vlada je zmagala, a ni imela dovolj kritične intelektualne moči, da bi lahko ponudila rešitev. Zato je morala povabiti skupino ekonomistov, ki so pripravili ta paket.

Bogomir Kovač o reformnem projektu t. i. mladoekonomistov
Alojz Peterle
V prvih letih samostojnosti, ko je na začetku vlado vodil tudi Lojze Peterle, se je Slovenija znašla v t. i. tranzicijski črni luknji, ki pa jo sorazmeroma uspešno prebrodila. Foto: RTV SLO

Slovenija nekih jasnih strateških usmeritev ali konkretnih strateških projektov enostavno ni imela. Rezultat po 20 letih je izid neke razvojne improvizacije.

Bogomir Kovač
Janez Drnovšek
Predsednik vlade z več mandati Janez Drnovšek je po Kovačevem mnenju uporabljal manj strateški, bolj pragmatično operativni pristop ter reševal problem za problemom. Raznorodne vlade pod njegovim vodstvom po Kovačevi oceni spadajo med uspešnjejša obdobja samostojne Slovenije. Foto: EPA

Izrazito, absolutno nismo ničesar naredili za učinkovito upravljanje z državnim premoženjem. V krizi se je to zopet izkazalo za šibko točko. Država bo enostavno prisiljena v privatizacijo, prodajo svojega premoženja, zato da se bo lahko sploh finančno konsolidirala. To bo izsiljena razprodaja.

Bogomir Kovač
Andrej Bajuk
Kratkotrajna vlada Andreja Bajuka je bila sestavljena iz strank samo enega političnega pola in volitve izgubila. Foto: EPA
Anton Rop
V obdobju vlade Antona Ropa je slovenska država razvojne koncepte večinoma povzemala in podrejala pridruževanju Evropski uniji. Foto: rtv

Zagotovo pa je bilo nekaj usodnega to, da nismo po vstopu v EU znali nadaljevati strukturnih sprememb, predvsem z živahnejšim odpiranjem do pritoka tujega kapitala. S tem smo se začeli v ključnem trenutku globalizacije zapirati.

Kovač
Janez Janša
Desnosredinski vladi Janeza Janše, je ob nastopu na oblast manjkalo kritičnega intelektualnega potenciala, zato se je za razvojni koncept zatekla k t. i. mladoekonomistom, opisuje intervjuvanec. Od padca njihovih predlogov Slovenija do danes še ni dobila tako celovitega paketa razvojnih ukrepov. Foto: MMC RTV SLO/Aljoša Masten

Zagotovo pa je bilo eno nekaj usodnega to, da nismo po vstopu v EU znali nadaljevati strukturnih sprememb, predvsem z živahnejšim odpiranjem do pritoka tujega kapitala. S tem smo se začeli v ključnem trenutku globalizacije zapirati.

Bogomir Kovač
Borut Pahor
Trenutna vlada Boruta Pahorja je izrazito ideološko enobarvna, kar je po Kovačevem mnenju povzročilo nastajanje vedno večjega političnega konflikta, k temu konfliktu pa je pripomogel tudi sočasen nastop ekonomske krize. Foto: MMC RTV SLO/Aljoša Masten

Ključna napaka zadnjih 20 let je bilo pomanjkanje razvojnega koncepta države od prevzema evra do danes, meni profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti, pa tudi nekdanji predsednik Kadrovsko-akreditacijskega sveta Bogomir Kovač.

Kaj pa je bila najboljša poteza na poti Slovenije od osamosvojitve do danes? Kaj so dobrega prinesle vlade Janeza Drnovška? Bi morali s privatizacijo nadaljevati ali bomo vanjo celo prisiljeni? V čem je enotna davčna stopnja podobna pokojninski reformi? Kaj moramo storiti danes, da bo naša barka mirno plula?
Vabljeni k branju MMC-jevega intervjuja.

Svoje spomine na osamosvojitev lahko delite z nami in Slovenijo: ustvarimo skupni zgodovinski spomin.

_________________________________
Katero sistemsko odločitev slovenskih oblastnikov bi v retrospektivi zadnjih 20 let izpostavili kot najboljšo, najbolj prelomno za naš razvoj?
Treba je reči, da smo v prvih desetih letih pokazali sorazmerno visoko stopnjo avtonomije pri iskanju rešitev ter sposobnost, da so živahne koalicijske vlade oblikovale relativno stabilne politične razmere. Zlasti tista v letih 1996-2000 je bila zelo raznorodna, ampak kljub temu so te koalicijske vlade poskrbele za temeljno politično stabilizacijo in to je omogočilo, da smo v prvih desetih letih sorazmerno zelo hitro napredovali in da smo v obdobju šestih, sedmih let povsem zapolnili t. i. tranzicijsko črno luknjo oz. tranzicijski cikel prehoda. Mi smo po siloviti krizi, ki je nastopila ob razpadu skupne države, nekje v letih 1996 in 1997 najhitreje med vsemi postkomunističnimi državami zapolnili ta primanjkljaj.

Hkrati pa smo imeli nastavek sorazmerno samostojnega razvoja. Med vsemi postkomunističnimi državami smo pokazali največjo stopnjo avtonomije, tudi v danem trenutku relativne zaprtosti. Iskali smo predvsem lastne razvojne potenciale. To nas je delalo drugačne od preostalih postsocialističnih držav, ki so se izrazito hitro odpirale tako za tuji kapital kot za neke univerzalne rešitve, ki so jih bolj ali manj posnemale od zunaj, zlasti iz Washingtonskega konsenza, skupnega razvojnega modela, ki se je priporočal za postsocialistične države.
Nato pa je nastopilo obdobje od leta 2000 do 2006, ki je bilo izrazito uravnavano in usmerjeno k evropskim integracijam. To je bil zelo velik kohezivni cilj, ki je združil politične interese v Sloveniji in ki je hkrati deloval spodbudno z vidika strukturnih sprememb, ki smo jih v tem času morali postoriti, ker smo bili v kolesju vstopnih pogajanj. To je bilo spet obdobje, kjer smo dosegali notranjepolitično enotnost s skupnimi cilji in tudi relativno visoko stopnjo razvojnih sprememb.

Kriza je nastopila pozneje, po vstopu v EU in prevzemu evra, saj ni bilo zelo jasnih strateških usmeritev, kako naj se država razvija. Leta 2008 je prišlo do menjave politične oblasti z desne na levo in hkrati je nastopila družbenoekonomska kriza. Tako da ta političen prelom in ekonomski kaos, ki traja nekako zadnja štiri leta kaže, da smo zabredli v zelo resne strukturne, politične težave.

Če povzamem, eden ključnih dejavnikov za uspeh so bile stabilne raznorodne koalicijske vlade?
Tako. Koalicijske vlade, ki so stabilizirale politični prostor. Do leta 2000 smo imeli koalicijske vlade v smislu raznorodnosti političnih akterjev. Z leve in z desne. Prvo sorazmerno enotno vlado smo dobili šele leta 2004, ki je bila desnosredinska, in dobili smo prvo, ki je bila levosredinska, leta 2008. Pred tem, zlasti v 90. letih, so bile vlade dejansko raznorodne v svoji politični usmeritvi. To je omogočilo, da smo stabilizirali politični prostor. Istobarvne koalicije, tako 2004-2008 kot zdaj 2008-2011 so bolj ali manj začele cepiti politični prostor.
Vendar smo imeli v 90. letih relativno uspešno dosežen cilj tranzicije, ki smo ga opravili po mojem mnenju pametni stopnji avtonomije in naslonitve na lastne razvojne sposobnosti. V drugem obdobju je pa Evropa dajala usmeritev in pritisk k strukturnemu prilagajanju evropskim zahtevam. Zdaj pa smo opravili menjavo politične vlade v smislu leve-desne in nastopila je kriza, v kateri se ta nova vlada absolutno ni več znašla. Nastopila tudi napetost, tenzija med levimi in desnimi, ker je ta vlada pač izrazito barvna, kar je povzročilo nastajanje vedno večjega političnega konflikta, na drugi strani pa je nastopila tudi ekonomska kriza.


Lahko izpostavite eno odločitev zadnjih 20 let, ki je bila po vaši oceni napačna in nas speljala s prave poti?

Težko je reči, katera odločitev bi bila tako strašansko usodna. Zagotovo pa je bilo nekaj usodnega to, da nismo po vstopu v EU znali nadaljevati strukturnih sprememb, predvsem z živahnejšim odpiranjem do pritoka tujega kapitala. S tem smo se začeli v ključnem trenutku globalizacije zapirati. Začetna prednost je zdaj slabost, zmanjšanje naboja za spremembe. Potem se je stopnjevala kriza vodenja političnih elit, ki so se izkazale kot vedno bolj izpete. Glavna napaka je v tem, da smo zaostali v ambicijah, da bi se ekonomsko bolj odprli in hkrati politično učinkoviteje vodili državo. Politične elite so se v zadnjih letih ukvarjale več ali manj s plenjenjem premoženja na račun politične moči.


V retrospektivi se ne moremo izogniti vprašanju privatizacije. Smo jo dobro izvedli, bi jo morali nadaljevati?


Mi smo sorazmerno pozno šli v privatizacijski proces. Veliko časa smo se dogovarjali, bil je političen kompromis, imel je relativno uravnotežene dele akterjev in pristopov. Mislim, da ta model privatizacije niti ni bil tako napačen, kot je bil njen nastavek, zlasti z vidika raznih razpršenih lastniških deležev, ki so jih potem tako ali drugače zelo hitro začeli združevati nekateri akterji. To preprodajanje je bil začetek slabljenja lastniške strukture v Sloveniji. To prvo obdobje in model samega lastninjenja ni bilo problematičen. Problem je bil pozneje, ko so nadzorni mehanizmi procesa slabeli. V tretjem obdobju lastninjenja, še posebej v zadnjem času, pa so prišli do izraza različni prevzemi, ki sami po sebi ne bi bili problematični, če ne bi bili financirani s tako visokimi, tako špekulativnimi finančnimi vzvodi. Ti so bili spet izrazito nenadzorovani. V pravnem vakuumu in ugodnih finančnih razmerah so se razbohotile zelo slabe poslovne odločitve. Zlasti PID-ovski del se je začel zelo hitro razblinjati, saj skrb za male delničarje ni bila nikoli prioriteta slovenske države. Mi smo najprej izgubili male delničarje in potem so se svoj lov začeli veliki delničarji, zlasti menedžerji so dobili velike ideje, kako s finančnimi mahinacijami pridobiti premoženje. To je obdobje nekje od 2006, 2007 naprej.
Privatizacija v smislu, kako se je model razgradil oz. kako nismo dovolj nadzorovali, je prvi razlog. Drugi razlog, ki se zdi marsikomu problematičen, je, da smo mi ohranjali relativno visoko stopnjo državne lastnine. Tu pa problem ni bil v sami državni lastnini, temveč v kakovosti korporativnega upravljanja. Slovenija ni v vsem tem obdobju v kakovosti korporativnega upravljanja ne v državnem ne v zasebnem sektorju nič kaj pametnega postorila v smislu institucionalnega razvoja in pomoči. Izrazito, absolutno nismo ničesar naredili za učinkovito upravljanje z državnim premoženjem. V krizi se je to spet izkazalo za šibko točko. Država bo enostavno prisiljena v privatizacijo, prodajo svojega premoženja, zato da se bo lahko sploh finančno konsolidirala. To bo izsiljena razprodaja.

Omenili ste, da je manjkal neki razvojni koncept za strukturne spremembe po uvedbi evra. Bi lahko Slovenija to praznino takrat zapolnila s smerjo, ki so jo začrtali t. i. mladoekonomisti? Kaj bi ... če bi takrat uvedli enotno davčno stopnjo?

V Sloveniji v celoti vzeto je vedno manjkala kakovost strateškega načrtovanja. Za časa Drnovškovih vlad je bilo strateško načrtovanje podcenjeno preprosto zato, ker se Drnovšek absolutno ni strinjal s takimi polstrateškimi pristopi. Imel je pragmatično-operativni pogled na razvoj. Na podlagi tega se je Slovenija razvijala ali z zunanjimi usmeritvami ali pa je pragmatično reševala problem za problemom. V prvi fazi je bila s tem učinkovita. Ko pa se je zgodilo, da bi morala Slovenija sama, zlasti v zadnjih desetih letih stvari razviti na podlagi svojih konkurenčnih prednosti, tekmovalnih sposobnosti, država nekih jasnih strateških usmeritev ali konkretnih strateških projektov enostavno ni imela. Rezultat po 20 letih je izid neke razvojne improvizacije.

Poskus vlade Janeza Janše, da bi leta 2004 zagnala celotno zgodbo z novim reformnim valom, je bil v izhodišču pozitiven. Glede na to, da ni v strukturi slovenskega političnega sistema, da bi ena ali druga stran imela v opozicijskih časih organizirala resno, profesionalno politično delo, kar pomeni, da mi nikoli nismo imeli t. i. vlad v senci. To pomeni, da imaš v stalni pripravljenosti dve ekipi. Prvo, ki vlada, in drugo, ki se v ozadju pripravlja za morebitni politični prevzem oblasti ali za dopolnjevanje.

Janševa vlada je zmagala, a ni imela dovolj kritične intelektualne moči, da bi lahko ponudila rešitev. Zato je morala povabiti skupino ekonomistov, ki so pripravili ta paket. Ta paket je imel veliko usmeritev, velik nabor konkretnih projektov, ki pa niso bili do kraja usklajeni. Tudi ni bila dana konkretna podpora za resno implementacijo tega papirja, kajti ko se je začel strateški načrt postavljati, je že nastal precejšnji politični odpor v javnosti. Tudi sama vlada se je začela odrekati tovrstnim zadevam.
Enotna davčna stopnja je bila politična strateška napaka. Podobno, kot se je zgodilo s to vlado in s pokojninsko reformo, se je takrat z davčno reformo in samo na neki Arhimedovi točki skoncentriral ves reformni "biti ali ne biti". Zaradi različnih pritiskov in drugih nejasnosti je ta ideja padla in s tem tudi celoten paket, celotna ekipa in tudi znotraj Janševe vlade je padel tudi celotni strateški zagon. Še do danes nekega podobnega poskusa, kjer bi imeli opredeljene strateške projekte s časovnicami in finančnimi zavezami, nismo dobili. To je nesporno tudi pomanjkljivost vlade, ki je zdaj na oblasti.
Še pogled v prihodnost. Kaj bi vi kot ekonomist z dolgoletnimi izkušnjami predlagali, naj Slovenija stori tukaj in zdaj, mogoče v letu ali dveh, za umiritev situacije in razvojni preboj?
Na kratek rok potrebujemo predvsem politično stabilizacijo, da bomo sprejemali politične odločitve in zanje odgovarjali. Ta trenutni kaos, ki se lahko tudi nadaljuje, lahko gasimo z novimi volitvami, ampak tudi to v bistvu ne rešuje ničesar bistvenega. Najti bi morali kompromise in zavedanje političnih akterjev, da so razmere izjemno resne in da je treba politično stabilizirati državo. Če bi nam to uspelo, je zelo pomembna vzpostavitev sistemskih politik, ki so tako ali tako po eni strani nekoliko zvezane na evropske usmeritve, imamo pa tudi svoje. V vsakem primeru je treba slediti okviru zahtevane evropske fiskalne konsolidacije, potreben pa je tudi pristop k čim bolj učinkovitemu razvojnemu prestrukturiranju.
Šele v razmerah, ko je treba preprosto gasiti požare, je to najučinkoviteje. To, kar smo zamudili leta 2009, bi morali še vedno postoriti leta 2011. Kratkoročno bi bilo treba tvegati na posameznih kriznih žariščih, da država prevzame koordinacijo dejavnosti, in znotraj javnega ali javno-zasebnega ali včasih tudi povsem zasebnih interventnih problemov reševati javni interes ali skozi brezposelnost ali kakšen drug problem. Vlada, ki bi poleg evropskih usmeritev morala narediti natančni operativni načrt, kako od finančnega do realnega sektorja reševati A-B-C. Se pravi; skupina A - največji problemi; skupina B - srednji in skupina C - le usmeritve, ker so tam akterji že sami sposobni delovati. Danes ni mogoče načrtovati zelo konkretnih stvari, mi potrebujemo sistemski način kriznega upravljanja. Problemi se porajajo vsak dan. Nova, prestrukturirana ali novo izvoljena vlada bo morala predvsem izboljšati upravljanje in vodenje posameznih projektov.

Kakšen globalni trend z vidika EU-je prihodnjih desetletij pričakujete?

S širšega, globalnega vidika se nadejam, da se bomo izognili najhujšemu. Nazadnje imamo na svetovni ravni dinamično rast v razvijajočih se državah, globalna slika sploh ni tako slaba. Kakšna bo povezava med ZDA, Evropo in Japonsko? EU bo moral zlasti v prihodnjih letih zbrati moči za notranje funkcioniranje. Od tega bo odvisno tudi, ali bomo mi kot Slovenija lažje delovali. Perspektiva EU-ja je seveda problematična, nikoli še ni bila v tako velikih težavah kot danes, a mislim da bo z dobro gospodarsko dinamiko premagala pasti ter ponovno vzpostavila tudi politično zaupanje. Evropska unija bo po mojem mnenju kljub velikim težavam vzdržala. Sem optimist.

Janševa vlada je zmagala, a ni imela dovolj kritične intelektualne moči, da bi lahko ponudila rešitev. Zato je morala povabiti skupino ekonomistov, ki so pripravili ta paket.

Bogomir Kovač o reformnem projektu t. i. mladoekonomistov

Slovenija nekih jasnih strateških usmeritev ali konkretnih strateških projektov enostavno ni imela. Rezultat po 20 letih je izid neke razvojne improvizacije.

Bogomir Kovač

Izrazito, absolutno nismo ničesar naredili za učinkovito upravljanje z državnim premoženjem. V krizi se je to zopet izkazalo za šibko točko. Država bo enostavno prisiljena v privatizacijo, prodajo svojega premoženja, zato da se bo lahko sploh finančno konsolidirala. To bo izsiljena razprodaja.

Bogomir Kovač

Zagotovo pa je bilo nekaj usodnega to, da nismo po vstopu v EU znali nadaljevati strukturnih sprememb, predvsem z živahnejšim odpiranjem do pritoka tujega kapitala. S tem smo se začeli v ključnem trenutku globalizacije zapirati.

Kovač

Zagotovo pa je bilo eno nekaj usodnega to, da nismo po vstopu v EU znali nadaljevati strukturnih sprememb, predvsem z živahnejšim odpiranjem do pritoka tujega kapitala. S tem smo se začeli v ključnem trenutku globalizacije zapirati.

Bogomir Kovač