S Setnikar Cankarjevo smo govorili ob 19. dnevih slovenske uprave, ki potekajo na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani. Nosilna tema dvodnevnega dogodka je "Razumen in razumljen javni sektor - izzivi med reorganizacijo in racionalizacijo".

Dekanja Setnikar Cankarjeva, ki je imela predavanje na temo primerjave protikriznih ukrepov Slovenije in nekaterih evropskih držav, meni, da linearni varčevalni ukrepi povzročajo veliko škode, a dodaja, da mora tudi javni sektor počistiti pred svojim pragom.
_____________________________________________

Na konferenci ste govorili o primerjavi protikriznih ukrepov Slovenije in nekaterih evropskih držav. Zdi se, da so ti ukrepi po Evropi precej usklajeni.

Res je, naredili smo primerjavo z izbranimi državami, Belgijo, Francijo, Španijo in Italijo, ter ugotovili, da so v prvem koraku države naredile podobne ukrepe. Vse so posegle po zamrznitvi ali celo zmanjšanju plač v javnem sektorju. Vse so omejile dodatno zaposlovanje, nekatere pa tudi napovedale zmanjšanje zaposlovanja. Vse so posegle tudi na področje sociale. Vendar pa je razlika v časovni dimenziji. Danes, tretje leto krize, je že jasno, da so imeli ti ukrepi ne samo pozitivne posledice na zmanjšanje proračunskega primanjkljaja, ampak multiplicirane negativne posledice na upad povpraševanja, na upad kupne moči. Zaradi tega je povpraševanje in posledično s tem gospodarska aktivnost padla izrazito bolj, kot so bile napovedi. Zato dandanes v teh istih državah, izrazito je tukaj v prednosti Nemčija, že načrtujejo predvsem ukrepe za spodbujanje gospodarske rasti.

Omenili ste pozitivne in negativne posledice. Kako pa so ti ukrepi vplivali na kakovost storitev, ki jih javni sektor ponuja?

Imamo podatke, povezane predvsem s Francijo in Belgijo. Oni so se lotili teh ukrepov na osnovi analize stanja in načrtovali ukrepe tako, da povečajo učinkovitost, uspešnost in minimalno zmanjšajo kakovost. In to je neka ugotovitev, ki ne velja za Slovenijo. Na primeru visokega šolstva, kjer družboslovni programi recimo, ne samo uprave, tudi prava, ekonomije, družbenih ved, socialnega dela, pravzaprav dobijo za drugo stopnjo kar 46 in še nekaj odstotkov manj sredstev. To pa je varčevanje, ki ga težko izvedete, ne da bi morali drastično zmanjšati kakovost izvedbe. To pomeni, da odpade delo v manjših skupinah, kar je tipično za drugo stopnjo. To pomeni, da je praktično nemogoče skleniti pogodbe, dogovorjene za tuje profesorje. To pomeni, da je treba opustiti izvedbo v tujem jeziku, in to po našem mnenju povzroča dolgoročno škodo, ki jo bo zelo, zelo težko odpraviti.

Če govorimo konkretno o Sloveniji, kako razumete odnos vlade do javnega sektorja? Kje je meja med racionalizacijo na eni strani in spodkopavanjem javnega sektorja na drugi?

Naslov letošnjih dnevov slovenske uprave je Razumen in razumljen javno sektor. Ne naključno. Zdelo se nam je, da je naloga javnega sektorja najprej, da razume situacijo v širši družbi, v Sloveniji, v Evropi, v svetu, in da sam sprejme varčevalne ukrepe in ukrepe reorganizacije, ki bodo izboljšali delovanje. Ne poznam analize, želela pa bi, da bi tudi z našim sodelovanjem vsaka vlada imela jasno sliko, kakšna je organizacija, kakšna je učinkovitost dela. Torej če bi se po posameznih področjih ti ukrepi načrtovali na osnovi analiz, potem seveda bi bili sprejeti ukrepi racionalni in optimalni. Razumljen javni sektor pa pomeni neki apel, da se vendarle neha igrati na karto nasprotovanja zaposlenih v gospodarstvu in negospodarstvu, ker dolgoročno škoduje vsem. Prebivalstvo Slovenije potrebuje stabilne, kakovostne storitve v javnem sektorju na področju zdravstva, izobraževanja, kulture pa tudi sociale. Torej je interes jasen. Treba je pogledati, kakšne so notranje rezerve, kako in s kakšnimi ukrepi povečati učinkovitost. Ne trdimo tega; kolega, ki je predstavil področje policije, je to podkrepil s številkami, da tukaj ni notranjih rezerv. Vendar brez analiz - ne vem, ali jih vlada ima -, linearni ukrepi povzročajo veliko škode. Ugotovljeno je, da so nekatera področja podhranjena. Tak primer je recimo področje inšpekcijskih služb na vseh področjih, še posebno recimo na davčnem področju. Torej bi na teh področjih neki na analizah temelječi ukrepi lahko predvideli tudi povečanje števila zaposlenih, vendar pod predpostavko doseganja standardov in normativov, ki so značilni vsaj za povprečje razvitejših članic Evropske unije.

Kako se da povezati pojma kakovostni javni sektor in vitka država? Sta ti dve sintagmi sploh združljivi?

Tako, vsesplošno bi rekla, da nista združljivi. Kajti vitka država se običajno pojmuje samo z manjšo javno porabo, z manj sredstvi za področje javnega sektorja. Če pa je pristop selektiven, diferenciran in individualen, potem pa mislim, da bi bilo to celo mogoče doseči. V delih, kjer z analizami, s podatki, z mednarodno primerjavo ugotovimo, da je delovnih mest preveč, zmanjšanja ne bodo negativno vplivala ne na učinkovitost, ne na uspešnost in ne na kakovost storitev.

Omenili ste reorganizacijo in racionalizacijo javnega sektorja. Vsakokratna oblast napoveduje spremembe na tem področju. Zdi se, kot da je javni sektor nekaj, kar potrebuje neprestane modifikacije.

Imate popolnoma prav. Zaposleni v državni in javni upravi ter širšem javnem sektorju imamo vtis, da so to nikoli končane reforme, kar se dogaja povsod. V vseh državah EU-ja pa tudi v tujini. Zakaj? Ker se je treba prilagajati. Popolnoma nesprejemljivo je, da bi javni sektor ostal tudi organizacijsko nespremenjen, ko se v družbi dogajajo tektonske spremembe zaradi krize. Ampak reorganizacije, ponovno, morajo temeljiti na analizi stanja, mednarodni primerjavi in predlogih ukrepov, ki bodo imeli pretežno pozitivne učinke. Naše izkušnje, tudi zadnja s področja visokega šolstva, kažejo, da ti ukrepi niso bili dovolj premišljeni, da ti ukrepi niso temeljili na simulacijah in da povzročajo nekatere učinke, ki, verjamem, jih vlada ni niti predvidela. Ne želim verjeti, da jih je videla, pa jih je zavestno sprejela, saj bodo izjemno poslabšali storitve, dostop do storitev in njihovo kakovost.

V kolikšni meri lahko govorimo o ideološki podlagi za takšno razmišljanje? Racionalizacija javnega sektorja lahko pomeni več stvari, tudi umik javnega v odnosu do zasebnega.

Morda imate prav, da je eden od ciljev vlade tudi ponovno spodbuditi privatizacijo javnega sektorja. Temu osebno ne nasprotujem. Moram reči, da zasebni sektor lahko pomeni tudi neko dodatno možnost, vendar to ni trg, kjer bi kupci lahko odločali na osnovi vseh dejavnikov konkurenčnosti. To je specifično področje, kjer je kakovost storitev obveznost države. Načrtovalci politik morajo postaviti standarde in normative za izvajanje teh storitev ne glede na izvajalce, bodisi javne ali zasebne. Zato se osebno tako zelo zavzemam za mednarodne standarde. Konkretno na primeru visokega šolstva, že predprejšnji vladi, prejšnji vladi in zdajšnji vladi je Univerza v Ljubljani predlagala, da se evropske akreditacije obravnavajo enako kot nacionalne, državne. Vsi, ki izpolnjujejo kriterije evropskih akreditacij, so preverjeno dobri ne glede na to, ali so zasebniki ali izvajalci javnega sektorja. Ko bo prevladala ta miselnost, da ni mogoče dobiti akreditacije po nekih manj strogih kriterijih za delovanje in potem pričakovati javna sredstva, takrat bomo lahko šele govorili o odločilnem koraku v smeri kakovosti.

Že poseg Zakona za uravnoteženje javnih financ v plače zaposlenih v javnem sektorju so ti sprejeli nejevoljno, zdaj pa predsednik vlade celo trdi, da je 15 odstotkov zaposlenih v javnem sektorju, približno 24.000 ljudi, preveč.

Lahko povem s področja visokega šolstva, ki ga dobro poznam, ker sem tudi v senatu ljubljanske univerze. Nasprotovanje nekaterim ukrepom, kot so ukrepi na področju plač in drugih prejemkov, ni bilo veliko, morda so bili proti posamezniki, ker je razumevanje zaposlenih za težko situacijo, velik proračunski primanjkljaj veliko. Tisto, kar se zdaj kaže kot velik problem, je, da so se sprejeli ukrepi, za katere ni bila omogočena javna razprava. Očitek vladi pa tudi parlamentu je, da je bila večina teh ukrepov sprejeta po skrajšanem ali hitrem postopku, da tako imenovana predhodna presoja učinkov ni bila opravljena pravilno, ali dovolj skrbno, ali celovito, ali pa sploh ne in da so zdaj posledice mnogo, mnogo bolj drastične od napovedanih. Minister javno ponuja podatek, da so se za področje visokega šolstva sredstva zmanjšala za od 6 do 8 odstotkov. To na primeru drugostopenjskega študija družboslovja na ljubljanski univerzi enostavno ne velja. Ta odstotek je več kot 46. Zakaj prihaja do tega? Zaradi prehitrega, prenaglega sprejemanja ukrepov. Ne želim verjeti, da so tukaj kakšni ideološki razlogi, verjamem samo, da se sprejemajo ti ukrepi v paketu tako megalomansko, da povzročajo tudi veliko kolateralne škode.

Če je včasih po Evropi "strašil" komunizem, se zdi, da je pošast te dobe javni sektor.

Upam, da takih izjav v medijih ne bo veliko. Upam, da bo prevladal razum, da danes, v 21. stoletju, bruto družbeni proizvod ne ustvarjajo samo zaposleni, katerih proizvode se lahko meri v tonah, litrih, kilovatnih urah, in da večina prebivalstva tudi s pomočjo medijev razume, da tudi storitve prispevajo k bruto domačemu proizvodu in da zaradi tega neka gonja proti javnemu sektorju povzroča dolgoročno škodo. Da pa mora javni sektor počistiti pred svojim pragom, sprejeti ukrepe, ki mu bodo pomagali, da ljudem, ki niso dovolj motivirani za delo, ki zanj niso dovolj kompetentni, ki jemljejo javni sektor kot pribežališče, pokaže vrata. Dandanes je delovnopravna zakonodaja še vedno zelo zaščitniška in tudi za tiste, ki ustrezajo navedenim kriterijem, ne omogoča prenehanja zaposlitve.