Pobudniki s prvopodpisanim Vilijem Kovačičem so bili mnenja, da je ministrstvo ravnalo protiustavno, s tem ko je priznalo le tiste podpise, pri katerih so se podatki popolnoma ujemali s podatki iz volilne evidence. Zato bi po njihovem mnenju predsednik državnega zbora moral določiti rok za začetek zbiranja 40 tisoč podpisov podpore referendumski pobudi.

Toda po mnenju sodišča razlaga zakona o referendumu, po kateri se morajo podatki podpisanih podpornikov ujemati s podatki iz stalne evidence volilne pravice, ni protiustavna.

Sodniki so ob tem zapisali, da mora biti zakonska ureditev - kar zadeva izvrševanje pravice referenduma - jasna in natančna, tudi zato, da bo, upoštevajoč kratke roke za preverjanje podpisov, zagotovljena enaka uporaba zakona v vseh primerih in da ne bi bila zlorabljena pravica do referenduma v položaju, ko ne bi bilo mogoče zagotoviti nadzora nad verodostojnostjo podpisov.

Pobudniki pa so bili mnenja, da je določbe zakona o referendumu, ki določajo način predložitve podpisov, mogoče razlagati na dva načina. Po prvem, strožjem, bi se podatki morali v celoti ujemati z volilno evidenco, po drugem, blažjem, pa naj bi zadostovali podatki, ki omogočajo hitro in nedvoumno identifikacijo posameznikov.