Za objavo takratnih dogodkov mi je žal še danes, vsem slovenskim hokejistom, ki so bili udeleženi v 'aferi Rateče', se za to javno opravičujem in upam, da bo opravičilo tudi sprejeto.

Zoran Račič je bil 15 let predstavnik za stike z javnostmi Hokejskega kluba Acroni Jesenice, ki je to mesto zapustil pred dnevi ob najhujši krizi železarskega kluba v njegovi več kot polstoletni zgodovini. Po nekaj dneh molka je na medije in javnost naslovil "poslovilno pismo", naslovljeno "Med tnalom in nakovalom", ki ga spodaj objavljamo v celoti.

V zapisu je velik del krivde za zdajšnje žalostno stanje v Podmežakli pripisal dogodkom izpred dveh let, ko so nekateri hokejisti po naslovu državnega prvaka fizično obračunali s tedanjim trenerjem Mikom Posmo, medtem ko Todda Elika niso našli. Za tedanje ravnanje se Račič zdaj javno opravičuje vpletenim igralcem: Gabru Glaviču, Alešu Remarju, Andreju Hebarju, Davidu Slivniku, Mihi Rebolju in Anžetu Terlikarju.

Med tnalom in nakovalom

Čeprav sem se imel namen z mesta predstavnika za stike z javnostjo in urednika spletne strani HK Acroni Jesenice posloviti na način, na kakršnega sem se v petek poslovil, s kratkim pojasnilom, pa mi dogodki zadnjih dni ne dajo miru, spanca ni. Misli mi še vedno ves čas uhajajo k hokejistom, ki so ves čas verjeli, da se bodo zadeve v klubu izboljšale in sčasoma tudi uredile … pa niso verjeli le oni, verjel sem tudi sam, verjel je še marsikdo, a očitno smo vsi, ki smo upali, živeli v veliki zmoti in v (pre)velikem optimizmu.

Od 1. avgusta 1997, ko sem prišel v klub, pa vse do danes se je zgodilo marsikaj. Bilo je veliko lepih trenutkov, veliko zmag, naslovov, a bilo je tudi veliko gorja, stavk, dolgov, nezadovoljstva. Toda moja koža je bila ves čas debela, z dokaj močnim osebnim karakterjem mi je uspelo preživeti številne brodolome, a se je k sreči jeseniška hokejska barka vselej rešila. Dogodki letošnje sezone, za katero upam, da se ne bo končala klavrno, so pretresli tudi mene. Močno upam, da se bodo našli ljudje, ki ne bodo imeli ves čas fige v žepu … Težko mi je s prstom kazati na nekoga, ki je imel sicer nekaj dobrih idej o ureditvi razmer, toda stvari so se začele preveč zapletati, tako da mi ni preostalo drugega, kot da se poslovim tudi sam.

Ob spominih, ki me vežejo daleč nazaj na začetek moje 'hokejske kariere', imam v teh dneh v mislih nenehno številne zaplete, bojkote, razne prigode (stavka igralcev in izključitev iz državnega prvenstva, neodhod na dve tekmi v takratni Alpski ligi, zaplet na tekmi celinskega pokala v Proštejovu, 'afera Rateče'…), ima tokratna pred seboj najslabše možno izhodišče. Če sem zavoljo dolgoletnega staža v določenih primerih še uspel 'pomiriti strasti' in 'ustaviti konje', mi pri sedanjih to ni uspelo. Zakaj, je težko reči. Upam da bo čas prinesel svoje in zacelil tudi kakšno mojo rano, ki jih ni malo.

Največja sega dve leti nazaj, ko se je zgodila 'afera Rateče', pri kateri sem ravnal napačno, bil sem 'poslušen otrok' in hitel 'zašpecat' tisto, česar ne bi smel. Zgodba bi zagotovo prišla v javnost, toda lahko bi prišla na drugačen način, brez tako velikega 'pompa' in obdolževanja slovenskih, domačih hokejistov. Uklonili smo se dvema 'vsemogočnima' ameriškima alkoholikoma, ki sta pobrala šila in kopita, nam pa je ostalo tisto, kar imamo danes. Za objavo takratnih dogodkov mi je žal še danes, vsem slovenskim hokejistom, ki so bili udeleženi v 'aferi Rateče', se za to javno opravičujem in upam, da bo opravičilo tudi sprejeto.

V skoraj petnajstih letih smo doživeli veliko lepega, zanimivega, anekdot s poti je na pretek, s hokejem sem prepotoval skorajda celotno Evropo, naredil tudi veliko dobrega, a tudi brez napak ni šlo. Zelo ponosen sem bil leta 2006, ko je bil jeseniški hokejski klub sprejet v avstrijsko elito. V vseh teh letih sem z navdušenjem spremljal in poročal z okrog 300 tekem v ligi EBEL in na svoj način želel ljubiteljem jeseniškega hokeja pričarati kaj lepega s tekem, potovanj. Rezerve je (bilo) še veliko, idej ni manjkalo tudi za prihodnje, toda denar je sveta vladar. Marsikateri projekt je zaradi pomanjkanja financ ostal nedokončan …

Marsikdaj je bilo potrebno potrpeti, marsikdaj sem moral 'molčati', nenehno sem bil med tnalom in nakovalom, toda tako ne gre v nedogled. Napori so bili veliki, odrekanja še več, nagrada za ves trud je bilo volontersko delo do prve sezone v Ligi EBEL. Z nastopanjem v konkurenci avstrijskih klubov se je tudi to spremenilo, nagrade so prihajale z zamiki, kar velja še tudi danes, sezona 2010/ 2011 v tem pogledu še ni zaprta.

Ni mi žal, da sem bil del tega velikega kluba dolga leta, ni mi žal, da sem lahko v zadnjih letih številnim navijačem pomagal pri nakupu cenejših vstopnic na gostovanjih, ni mi niti žal, ko sem enkrat za navijače založil svoj denar. Žal mi je tega, da se na teh majhnih Jesenicah ne moremo dogovoriti, da smo postali tujci …

Hvala številnim hokejistom od leta 1997 do danes, ki so ponudili številne razburljive trenutke na ledenih ploskvah širom Evrope, hvala vsem trenerjem za korekten odnos, hvala vsem vodstvenim delavcem, tudi tistim, ki so delali napake, da ste mi omogočili, da sem bil lahko 'zraven', hvala vsem 'tehnikom' v teh petnajstih letih za številne nepozabne trenutke in poti, hvala vsem sedanjim in bivšim sodelavcem pri urejanju spletne strani, hvala še marsikomu drugemu (pisarna, reditelji, varnostniki, vozniki avtobusov …) za različne oblike sodelovanja in hvala številnim navijačem od vsepovsod …

Kot pravi Jeseničan (pokojni oče je bil sicer Dolenjec, mama pa iz Prevoj), sem hokej vzljubil že leta 1972, ne kot igralec, kot privrženec železarjev, in ga bom v srcu nosil še dolgo. Od petka naprej, upam, manj stresno.

Zoran Račič