Zanj ni potrebno posebno vedenje ali predpisana tehnika, dovolj je zgolj občutek. Tega pa se ne da priučiti ali izsiliti. Imaš ga ali pa ne. Zdaj je jasno, zakaj sem toliko poudarjal sproščenost, ki je prišla na najbolj pomembni tekmi, v kateri pač ni bilo imperativa zmage. Odprtje prvenstva s tesno zmago proti objektivno slabšemu nasprotniku je bilo s psihološkega gledišča skorajda idealno, saj smo se že na samem začetku rešili domačinske treme, s katero se težko spi, kaj šele igra.

Kot sem napisal včeraj, bo prva zmaga šele dobila na ceni in prav to se je zgodilo; padla je Španija, ki smo jo razbili predvsem po zaslugi izjemnega meta v drugem delu dvoboja, ko so začele padati trojke, ki so presenetljivo razburjene Špance popolnoma potolkle. Zmagati proti evropskim prvakom ob pristranskem sojenju, ki je bilo v končnici vse prej kot domačinsko, je res nekaj velikega. Vidmarju, ki sem ga že izpostavil, moram zdaj prišteti še Eda Murića, ki je ob Zoranu in Goranu Dragiću ter nezgrešljivem in predvsem neverjetno inteligentnem Nachbarju prinesel zalet, na krilih katerega so v končnici praktično zmleli Furijo, ki že zares dolgo ni doživela česa takšnega.

Pravzaprav je bilo to pravcato malo ponižanje, saj so bili aktualni evropski prvaki v zadnjih petih minutah popolnoma izgubljeni. Ko sem videl Murića, ki ni hotel z igrišča, in ubijalski pogled Gorana Dragića, ki je bil tokrat za odtenek mehkejši kot včeraj, mi je postalo jasno, da ima ta reprezentanca resnično značaj; to pa je tisto, kar iščemo že vse od osamosvojitve naprej. Imeli smo ekipe, v katerih je bilo veliko zvenečih imen, a je vedno manjkalo še malce več zmagovalnega naboja, v kombinaciji z znanjem in talentom seveda. Nismo imeli tiste rafinirane jeze, ki poganja strast do igre. Brata Dragić sta rojena zmagovalca, ki preprosto ne prenašata servilnosti in lahko funkcionirata le takrat, ko se vsi igralci okrog njiju mečejo na zobe. Tokrat je bilo to še kako očitno.

Maljković je s pridom izkoristil napake s prve tekme in fantom naročil, naj bodo veliko agresivnejši, ko gre za prekrške. Tokrat jih je bilo neprimerno več in ravno to je bilo tisto, kar je med drugim zmedlo Špance, ki so bili nenehno ogroženi. Seveda brez neverjetne požrtvovalnosti Blažiča in Balažiča ne bi bilo tako velikega pritiska. Joksimovićev delež v obrambi je bil tokrat viden do stropa dvorane. Igra na meji prekrška, ki si jo domačini lažje privoščijo, je bila recept za Špance, ki bodo zdaj dobro razmislili o svoji nedotakljivosti.

Skoraj bolj pomembna od zmage je popolna vrnitev Gorana Dragića in napredek, ki ga je pri šutu naredil Zoran Dragić. Seveda je treba zdaj ohraniti hladne glave, saj je pot do finala še dolga in glede na številna presenečenja na tem prvenstvu lahko pričakujemo še marsikaj. Navdih se seli z reprezentance na reprezentanco in nikdar ne veš, kdo bo imel na kateri tekmi dovolj sproščenosti za pravi met. Takoj, ko sem videl, kako težko so Španci dosegli prvi točki, mi je bilo jasno, da tokrat ne bodo tako suvereni, kot smo jih bili vajeni zadnja leta.

Domačin je pokazal, kdo je na Slovenskem gospodar. Zdaj je čas za zadovoljstvo in privajanje na vlogo, v kateri še nismo bili; naenkrat smo med glavnimi favoriti prvenstva in tega se zavedajo tudi vsi nasprotniki, ki bodo šli proti nam na polno. Sproščenost v napadu in neizprosnost v obrambi je kombinacija, ki nas bo pripeljala zelo daleč. Zdaj ni več razloga za krč, saj smo premagali najboljše. Uživajmo in se veselimo prihodnjih tekem.