Predvsem polfinale med Francijo in Španijo je vse skupaj postavil na realna tla. Pokazalo se je, da so največji tisti, ki znajo prilagajati formo in vložek. Kdor je znal oceniti pravi trenutek, ta je na koncu zmagal.

Kralj evropske košarke je postal Tony Parker, ki je odigral simultanko in dokazal, da je vendarle največji organizator igre tega trenutka. Tu mislim predvsem na njegovo izvedbo v polfinalu proti Španiji, ki je bila tudi edina dorasla novim evropskim prvakom. Finale je bil zanj že veliko bolj umirjen, še posebej ko so stvari v svoje roke vzeli drugi. Prav lahkotnost, s katero so Francozi odpravili Litvo, je povedala največ o veličini prvakov in nebogljenosti drugih. Pa tudi o genialnem tempiranju forme, ki ga je prikazal veliki Parker.

Zato je najrelevantnejša pravljica tega prvenstva prav tista, ki si jo je ustvaril ta izjemen košarkar, na katerega lahko pazi edino njegova senca. Drugače pa se mi je zdel prepad med omenjenima reprezentancama in ostankom Evrope, če lahko tako rečem, le nekoliko prevelik. Do bojev za kolajne se je še zdelo, da je vse odprto tudi za nekatere druge reprezentance, a je bilo po velikem finalu povsem jasno, da so razlike prevelike.

Žal smo imeli Slovenci to nesrečo, da smo prezgodaj naleteli na Francoze, in zato nismo dosegli še višje uvrstitve. A tudi tako smo lahko zadovoljni s tistim, kar so prikazali fantje na parketu; navsezadnje je to realnost in po nesrečnem četrtfinalu, ki bi se lahko obrnil tudi v našo korist, se ni bilo lahko pobrati in na koncu osvojiti peto mesto, ki daje naši košarki ogromen kredit za prihodnost.

Seveda je vprašanje, kako bomo ta kredit izkoristili. Ključno bo prav gotovo to, kdo bo naprej vodil reprezentanco, ki ima potencial, še posebej če se ji bo v prihodnje priključil kdo izmed glavnih igralcev, ki so tokrat manjkali. Imamo izjemne posameznike in ob pravem vodstvu bi lahko še naprej naskakovali najvišja mesta. Žal pa si ne moremo privoščiti tega, da bi nam manjkalo nekaj ključnih igralcev, ki bi nam dali novo razsežnost, brez katere težko nadgrajuješ in prilagajaš igro na tako težkih turnirjih, kot je bil ta. Pa tudi o načinu priprav bi bilo morda dobro znova razmisliti. Skratka, tako kot so že dejali naši junaki: hvala navijačem, ki so absolutni zmagovalci.