Prav pred razpadom nekdanje skupne države se je razvila izjemna generacija košarkarjev, ki je med vsemi uspehi t. i. jugoslovanske košarkarske šole pustila največji pečat. Ko se je evropski zemljevid začel spreminjati, politični nemiri v nekdanji Jugoslaviji pa so pripeljali do krvave vojne, je košarkarska reprezentanca vladala Evropi. Rod izjemno talentiranih košarkarjev – ogrodje so sestavljali mladinski svetovni prvaki iz Bormia 1987 – je pohod začel na olimpijskih igrah leta 1988, kjer so bili srebrni. Leta 1989 so v velikem slogu in verjetno z najbolj dominantnimi predstavami v zgodovini EuroBasketa postali prvaki stare celine v Zagrebu, leto pozneje so uspeh nadgradili z zlatom na svetovnem prvenstvu v Argentini, sijajne dosežke pa so zaokrožili leta 1991 v Rimu.
Kljub nemirom je bila jugoslovanska košarka leta 1991 še vedno brez konkurence najboljša v Evropi. Split, tedaj pod sponzorskim imenom Pop 84, je tretjič zapored stopil na evropski klubski vrh. V finalu državnega prvenstva so se Dalmatinci pomerili s takrat glavnim tekmecem Partizanom in ga zanesljivo odpravili s 3:0 v zmagah. Beograjsko občinstvo je spomladi leta 1991, ko je bil položaj v državi že napet, s stoječimi ovacijami in dolgim aplavzom nagradilo najboljšega splitskega košarkarja Tonija Kukoča. Kljub rivalstvu so vendarle znali ceniti vrhunskega športnika, tedaj morda celo najboljšega košarkarja, ki je igral v Evropi.
Kukoč je namreč postal MVP zaključnega turnirja Evrolige, bil leto predtem v Buenos Airesu izbran tudi za najkoristnejšega posameznika košarkarskega svetovnega prvenstva, nagrado MVP pa je prejel tudi na EuroBasketu 1991. Zasedba se je na prvenstvo podala brez kapetana Dražena Petrovića. Selektor Dušan Ivković ni sprejel želje košarkarskega Mozarta, da bi se pripravam po sezoni v NBA-ju pridružil kasneje. Tako je v izbrani vrsti manjkal prvič po letu 1983. Zunanja vrsta je ostala tudi brez Željka Obradovića, ki je kar naenkrat končal igralsko kariero. S soigralci je Žoc opravil del priprav, nato pa je sprejel ponudbo Dragana Kićanovića in nenadejano zaključil športno pot ter se preselil na klop Partizana.
Ob odsotnosti Dražena je glavno breme na zunanjih položajih prevzel najtrofejnejši slovenski košarkar Jure Zdovc, namesto legendarnega Šibeničana pa je z njim udarno branilsko navezo tedaj tvoril Saša Đorđević. Prvo peterko je dopolnila že ustaljena trojka velemojstrov – Kukoč – Dino Rađa – Vlade Divac. Za uvod v turnir so plavi na kolena spravili Špance (76:67), potem ko so že prvi polčas dobili za 15. Rađa in Kukoč sta bila s 17 oziroma 16 točkami najbolj razigrana. K visoki zmagi nad Poljsko (103:61) je z 21 točkami največji delež prispeval Žarko Paspalj, Kukoč pa jih je dodal 19. Za konec skupinskega dela se je Jugoslavija poigrala še z Bolgarijo (89:68), znova pa je blestela splitska naveza Rađa-Kukoč. Oba sta dala po 16 točk.
Sedem jih je tedaj dosegel Zdovc, to pa so bile tudi njegove zadnje točke v plavem dresu. Namreč še pred polfinalom je tedaj 24-letni Konjičan, takrat morda najboljši obrambni igralec v Evropi, zapustil reprezentanco. Slovenija je, ko je bilo v Rimu ravno konec skupinskega dela, razglasila samostojnost. Ob začetku osamosvojitvene vojne je Športna zveza Slovenije sprejela odločitev, da "slovenski športniki zaradi agresije Jugoslovanske armade ne bodo več sodelovali v jugoslovanskih reprezentancah". Sporočilo je prišlo tudi do Zdovca. Kot je v Juretovi biografiji zapisal novinar Stane Trbovc, ki je tedaj poročal s prvenstva, mu je vodstvo reprezentance v hotelu preprečilo, da bi prišel do edinega slovenskega košarkarja v izbrani vrsti, ki pa je torej vseeno dobil poziv iz Slovenije, a odločitev je sprejel sam.
"To je bila popolnoma moja odločitev. Vse zelo na hitro. Imeli smo popoldanski počitek pred sestankom za tekmo. Mislim, da sem bil sam v sobi. Dobil sem klic in v trenutku potem sprejel odločitev. Šel sem do selektorja in ga obvestil, potem pa je on povedal na sestanku," je pred leti spomine za MMC obujal Zdovc in dodal: "Niti ni bila težka odločitev. Ne vem, zakaj. Dobra stvar je bila, da smo bili blizu in smo dobili informacije. Zame je bila na prvem mestu družina. V Sloveniji sem imel ženo z majhnim otrokom. Ko so govorili, da nisem dobil medalje, sem vedno rekel, da si je tudi nisem zaslužil, saj sem jaz šel stran."
Zdovc, ki je bil pred kratkim kot drugi Slovenec po Ivu Daneuu izbran v Fibino hišo slavnih, je pristavil še, da mu nihče iz reprezentance ni ničesar rekel ali ga prepričeval, ene slabe besede ne. Mogoče je bil za koga šok, a kot je dejal, verjetno ni imel težav, ker je bil tudi edini. Verjetno bi bilo drugače, če bi se za takšno potezo odločili Hrvati, saj bi potem težko reprezentanca sploh še igrala naprej. Odhod enega ključnih mož se sicer reprezentanci v večnem mestu ni poznal. V polfinalu je bila suverena proti Franciji (97:76). Kukoč je bil odličen s 24 točkami, 16 jih je pristavil Rađa, v finalu pa je "padla" še Italija (88:73). Rađa je bil s 23 točkami prvi strelec tekme za zlato medaljo, Kukoč pa je v statistiko vpisal 20 točk.
Kot je v svoji knjigi Koš po koš zapisal srbski novinar Vladimir Stanković, je bil v dvorani napis navijačev, na katerem so bili našteti ameriški zvezdniki na čelu z Magicom Johnsonom in Michaelom Jordanom, dodan pa je bil pripis, da jih Jugoslavija čaka v Barceloni. Svet je čakal dvoboj sanjske evropske zasebe z Dream Teamom, toda zaradi razvoja dogodkov obračuna ni bilo. Na igrah v Kataloniji se je Američanom zoperstavila Hrvaška, a za dostojnejši odpor so Dražen, Kukoč, Rađa in druščina pogrešali odlične nekdanje soigralce, kot so bili Divac, Paspalj, Zdovc …
Zdovc se je iz Rima vračal skupaj s Trbovcem, novinarjem RTV-ja Miho Žibratom in tedaj sodelavcem RTV-ja Petrom Vilfanom, sicer pa nekdanjim soigralcem, ki je leta 1978 z Jugoslavijo prav tako postal svetovni prvk. Meje so bile že blokirane in stežka so se vrnili v domovino. Zdovc je odšel potihoma, kot je za MMC dejal Vilfan, pa bi marsikje po tako pogumni odločitvi in potezi postal svojevrsten heroj. Njegov odhod je bil začetek konca zlate zasedbe, "zadnji ples" sanjskega jugoslovanskega moštva, in hitro je bilo jasno, da ta sijajna ekipa ne bo več zaigrala skupaj. Ne glede na osvojeno zlato v Jugoslaviji ni bilo tradicionalnega sprejema šampionov, ampak so igralci odšli vsak na svojo stran. Leta 2005 se je večina te neponovljive generacije zbrala v Tivoliju na Zdovčevi poslovilni tekmi. Slavljencu so nekdanji soigralci dali neprecenljivo darilo – kopijo medalje z evropskega prvenstva 1991, ki jo, čeprav je na prvih treh tekmah prispeval pomemben delež, po odhodu ni dobil. Bil je zelo čustven dogodek, pravi Večer velikanov, kot so ga tudi poimenovali.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje