33-letnemu Dravograjčanu je bil v veliko pomoč pri prihodu v Barcelono tudi Erazem Lorbek, ki v katalonski prestolnici igra že štiri leta in je eden izmed ljubljencev navijačev. Tudi Nachbar jih je hitro osvojil in izvrstna slovenska košarkarja sta med najbolj zaželenimi za fotografiranje po domačih tekmah v Blaugrani. Lorbek se zdaj vrača po poškodbi in je bil pred tem eden glavnih nosilcev igre, da je lahko pomemben člen Barce, pa je dokazal tudi "Boki", ki je lani odlično igral v Bambergu.

Od reprezentančnega dresa se krilni košarkar skoraj zagotovo poslavlja. Izbire selektorja v intervjuju za MMC ni želel komentirati, je pa zadovoljen z imenoma, ki se omenjata v javnosti – Juretom Zdovcem, s katerim je Nachbar prišel do največjega reprezentančnega uspeha, in Igorjem Kokoškovom. V zadnjem času je Boštjan postal dejaven tudi pri podcastu, za katerega je dobil odlične odzive.

Ob podpisu pogodbe z Barcelono ste dejali, da se vam zdi, da ste si zaslužili mesto v tako velikem klubu. Barca je vendarle eden izmed evropskih gigantov, tako klub meri verjetno v vseh tekmovanjih na sam vrh?
Tu so cilji vsako leto isti. Tudi letos se ni nič spremenilo. Na vseh treh frontah so cilji najvišji. Najvišje, kar se da v Evroligi, španski ligi in kraljevem pokalu, ki ga tu zelo cenijo. Ja, cilji so taki, mi pa delamo dnevno za to, da bomo v drugem delu sezone, ko bo to najpomembneje, pravi in v najboljši formi, kajti imamo še številna nihanja. Od odličnih predstav, kakršna je bila zadnja v državnem prvenstvu, pa do nepotrebnih porazov, ampak se mi zdi, da se, če pogledamo skupno sliko, dvigamo, kar pa je zelo dobro.

Vaša ekipa je mešanica vrhunskih izkušenih igralcev najvišjega evropskega kova in zares izjemno nadarjenih mladeničev. Omenili pa ste ta nihanja, torej z ravnjo svoje igre še niste zadovoljni oziroma ni še to raven, ki jo želite?
Na trenutke je, ni pa še konstantnosti. To želimo doseči in to nam še manjka. Normalno, da na tej najvišji ravni, ko igraš proti vrhunskim ekipam, ne moreš igrati vseh 40 minut brez napak oziroma brez nihanj in ves čas na najvišjem nivoju, ampak želimo to igro raztegniti recimo na 35 minut in omejiti te padce oziroma jih čim prej prebroditi. To si želimo. Imamo tekme, ko igramo 10-15 minut super, potem pa se nam dogajajo padci, s katerimi vrnemo nasprotnika v igro. To se nam je nekajkrat že zgodilo in smo tudi izgubili. Odkrito povedano raje vidim, da se nam to zdaj dogaja in se tega tudi zavedamo, kot pa da bi se nam dogajalo v drugem delu sezone, ko si tega ne bomo mogli več privoščiti.

Kako pa ste se vi ujeli v ekipo in povsem nov sistem?
Mislim, da sem se zares dobro ujel. Na začetku sem potreboval nekaj časa, da sem prišel v sistem, kajti predvsem pri obrambi je tu potrebnih toliko malenkosti. Xavi Pascual zahteva koncentracijo pri pripravi na tekmeca, analizi in tudi sama tekma je drugačna, kot sem bil do zdaj navajen. Sem se navadil. Prvi mesec sem se nekoliko lovil, a zdaj sem se povsem ujel. Odigral sem nekaj zelo dobrih tekem, na treningu zelo dobro funkcioniram in trener je to videl, tako sem že sedem tekem zapored začel v prvi peterki. Igram od 15 do 25 minut in sem zadovoljen. Zdaj, ko sem že nekoliko odrastel, mi ni več toliko pomembno, ali dam 10, 20 ali 30 točk. To sem prerasel, pa tudi, ko si v takem klubu, daš eno točko in zmagaš, si zelo zadovoljen, tako kot bi jih dal 30. Glede tega igram zelo neobremenjeno.

Ste pa vendarle dokazali, kot na primer na tekmi proti Fenerbahčeju, da ste lahko tudi eden izmed nosilcev, kajne?
Saj pravim, če se to zahteva in če so te situacije, ko moram biti bolj agresiven in mi steče v napadu, bom to iskal. Na drugih tekmah, recimo kakršna je bila zadnja, pa mi je čisto vseeno. Sploh ne vem, koliko sem dal točk. Hitro smo ujeli ritem, ki smo ga postavili zelo visokega, in moja naloga je opravljena. To mi je recimo na zadnji tekmi tudi rekel trener.

Lani ste bili v Bambergu, kjer ste se odlično počutili, kot ste rekli. Kako ste se navadili, ko ste iz mirnega Bamberga prišli v živahnejšo Barcelono?
Lepo je, res. Ni tako veliko mesto, kot se zdi. Zelo lahko je priti iz enega dela mesta v drugega. Ogromno stvari je lahko vidiš, kar je tudi lažje za družino, saj jim je bolj zanimivo. Hitro se navadiš, ko si enkrat v tako simpatičnem mestu. Težje je iti v mesto, kjer lahko počneš zelo malo in poleg košarke ni drugega.

V ekipi je tudi Erazem Lorbek. Vam je bil v pomoč pri prilagajanju na novo okolje ter klub? Se veliko družita?
Ja, Erazem je zdaj tu že štiri leta in kadar koli kaj potrebujem, lahko njega vprašam. V veliko pomoč je imeti ob sebi Slovenca. Na začetku mi je bil zares v veliko pomoč, ko sem prišel v klub, zdaj, ko se vrača po poškodbi, sem mu pomagal jaz, ko je lovil te sisteme in pravi ritem. Zelo sem vesel, da je na zadnji tekmi odigral vrhunsko. Veliko se pogovarjava in druživa. Garderobi imava v slačilnici skupaj, sva res dobra prijatelja. Odkar igram profesionalno v tujini, nisem imel še Slovenca v ekipi. Prvič imeti enega je veliko lažje.

Po evropskem prvenstvu ste dejali, da občutkov, ki ste jih dobili zaradi vsega vzdušja in podpore navijačev, ne bi zamenjali niti za medaljo. Še vedno tako mislite oziroma čutite?
Seveda. S tem sem mislil reči, da ne bi bilo, če bi dobil medaljo, pa bi bila prazna dvorana in Slovenija ne bi tega čutila z nami, nič vredno. Tako pa vse, kar smo igralci in vsa ekipa doživeli, to podporo ... Imeli smo občutek, da smo, če ne drugega, vsaj za en mesec združili Slovenijo, kar je bilo res lepo. Nepopisni občutki. Seveda si vsak želi medalje, a realnost je pač taka, da smo bili peti. Nazaj gledam zelo pozitivno. Najbolj me veseli, da slišim od ljudi, da se zdaj, po tem, veliko otrok odloča za košarko. To me najbolj veseli, kajti drugih pretresov, da bi recimo ne vem kakšna podjetja začela vlagati v košarko, teh iluzij si jaz tudi prej nisem delal, tako da gre vse po starem. Da pa so se mladi navdušili in da gredo v šport iz drugih stvari, ki so manj prijetne za mladino, to me pa veseli.

Dolgo ste bili član reprezentance. Na katero veliko tekmovanje recimo imate najlepše spomine poleg letošnjega domačega prvenstva?
Verjetno najlepši spomini so na Beograd 2005, ko smo se prvič uvrstili na svetovno prvenstvo in imeli ogromno podpore, Poljsko 2009, ki jo spremlja morda nekoliko grenak priokus, saj smo bili na dosegu medalje, a je nismo dobili, in jasno, zadnje. Na splošno sta bila vsa reprezentančna kariera in igranje skupaj s temi igralci izjemna. S temi igralci, ker nismo v klubih veliko igrali skupaj, bomo prav zaradi reprezentance ostali prijatelji do konca življenja, ker smo doživeli nekaj takih trenutkov na terena in zunaj njega, ki te združijo in jih ne pozabiš nikoli.

Kako težko je bilo pa vam, ko niste mogli igrati za izbrano vrsto, recimo, ko ste bili poškodovani ali pa takrat, ko še niste imeli pogodbe?
V bistvu nisem igral evropskega prvenstva 2007. Takrat je bila moja odločitev, da ne igram, saj sem se hotel dobro pripraviti za zadnjo sezono v Ligi NBA, potem sem odigral tudi najboljšo sezono v ZDA. To je bila povsem zavestna odločitev. Seveda sem si želel igrati, a sem si rekel, da vsaj enkrat v karieri postavim sebe pred reprezentanco. Na kvalifikacijah 2008 za olimpijske igre pa še niso bila urejena tista zavarovanja in iti tja brez pogodbe ter tvegati poškodbo, si enostavno nisem upal. To sem izpustil po svoji odločitvi. Leta 2011 v Litvi nisem igral zaradi poškodbe. Takrat pa je bilo zelo težko. Bil sem v Litvi kot strokovni komentator. To pa je bilo eno najtežjih prvenstev, ko gledaš ob strani, pa veš, da si del ekipe. Ni bilo prijetno, ko enostavno tudi reprezentanci ni šlo.

Božidar Maljković ni več slovenski selektor. Koga bi vi izbrali za to mesto oziroma koga si želite za novega selektorja?
Niti v klubu niti v reprezentanci ne maram izbirati trenerjev. To je nehvaležna stvar, ki se lahko hitro obrne proti igralcu. Nikoli nisem razmišljal o tem. Nekaj se omenja Jure Zdovc. Jure je odličen, je dokazal, da lahko vodi reprezentanco in bi bil prava odločitev. Za Igorja Kokoškova sem tudi slišal, da je bil omenjen. Ne vem, koliko je res. Po mojem mnenju bi bil tudi zelo primeren za to mlado in prenovljeno ekipo. Mislim, da na KZS-ju pravilno razmišljajo, razen če ne bo kdo tretji.

Se morda tudi vi kdaj vidite v taki vlogi?
Ne, to ne. Trener ne. Če bom, bom delal z mladimi. Morda trener, ki je bolj za individualno pripravo. Morda pa kakšna višja funkcija. Morda mesto direktorja ali pa generalnega menedžerja. To bi me morda zanimalo.

V zadnjem času ste zelo dejavni tudi pri vašem podcastu "Podrobnosti". Kako se je razvila ideja?
To je moj hobi že dalj časa in že nekaj časa sem si to želel začeti. Z Anžetom Tomičem sva to začela in enkrat na 14 dni delava. Odziv je fantastičen. Morda ljudje pričakujejo, da bom govoril samo o košarki. Morda ravno najmanj govorimo o košarki in je ljudi to tako presenetilo, da prejemava od tu toliko pohval. To bom poskušal še nadgraditi, kajti to je tak sproščen pogovor, debata, ki je ljudje ne pričakujejo in ne slišijo. Odkrito povedano želim dati nekakšno alternativo radiu, da ni ves čas oglasov in vse cenzurirano, kaj lahko rečeš in kaj ne. To je nekaj čisto novega, sploh v tujini pa je to zelo razširjeno. Pa saj to vi, mediji, bolj veste (smeh).

Preizkusili ste se tudi v vlogi strokovnega komentatorja. Torej po karieri razmišljate o vlogi, povezani z mediji?
Radio in televizija sta me vedno zanimala. Tako da obstaja možnost. Tu se vidim in se najdem. Všeč mi je. Ni mi težko stopiti pred novinarje in kamere ter povedati stvari tako, kot stojijo. Odkrito povedano tako uživam v košarki, da še ne razmišljam, kaj bom delal po "basketu". Počakajmo nekaj let.