Pred tremi leti sem srečal Memija Bečiroviča v Zrečah, kjer se je takratna košarkarska reprezentanca pod vodstvom Aleša Pipana pripravljala na EP v Španiji. Obisk sina Sanija je bil takrat Bečirovičev edini razlog prihoda na priprave reprezentance. Oče je bil z Azovmašem prvak Ukrajine, sin s Panathinaikosom klubski prvak Evrope in Grčije. Bilo je to zlato poletje družine Bečirovič. Veliko mi je povedal o klubski košarki v Ukrajini. Spomnim se, da je omenil letalo, ki njegovo moštvo vozi k tekmecem, o katerih nisem vedel prav veliko.

Izbrana vrsta jima lahko povrne samozavest
Po odpovedi pri Olimpiji je s prihodom v Mariupol Bečiroviču padla sekira v med. Vodenja reprezentance pa si je želel že takrat … tako kot Olimpije predtem. V slovenski košarki se eni ali drugi oziroma obema ponujenima priložnostma ni odrekel še noben naš trener. Tri leta po srečanju v Zrečah klubska sezona družine Bečirovič niti približno ni tako uspešna, kot je bila takrat. Memi je pred koncem belgijskega prvenstva dobil odpoved v Ostendeju, Sanijeva vrnitev najprej k Olimpiji, potem še k Milanu je imela morda dobro finančno pokritje, igralskega pač ne.

Reprezentanca obema lahko povrne načeto samozavest. To je za slovensko košarko lahko po zadnjem uspešnem nastopu bratov Lorbek samo nova dodana vrednost. Na tisto z bratoma Udrih računajo samo še nepoboljšljivi optimisti.