Svetovno prvenstvo je za vse ekipe tako velik izziv, da so le redke že takoj na začetku pripravljene tvegati in pokazati vse, sploh če računajo na daljše bivanje na prizorišču. Poleg tega so si vse reprezentance v skupini A po moči in kakovosti očitno preveč blizu, da bi lahko katera izmed brez težav uveljavila svoje prednosti. V resnici so vse ekipe v tej skupini precej boljše, kot bi morda lahko sodili po uvodnem dnevu. Tudi Južnoafričani, čeprav so bili na koncu celo razočarani zaradi izpuščene priložnosti za zmago. O Francozih ne kaže izgubljati veliko besed – tudi prvenstvo v Nemčiji so začeli precej bledo, potem pa so prišli do finala.

Brenčanje zvočna kulisa turnirja
Zdaj pa k hrupu. Domnevam, da je brenčanje za mnoge gledalce doma precej neznosno. Verjemite, na prizorišču je skupaj še veliko huje. Najbolj moteče je predvsem to, ker intenzivnost brenčanja prav v ničemer ne odraža dogajanja na igrišču (razen ob zadetku gostujoče ekipe kot v mehiškem primeru). Še najboljša pot je, da se z vsem skupaj sprijaznimo in brenčanje vuvuzel sprejmemo kot nekaj neizogibnega, kot zvočno kuliso, ki je ni mogoče kar tako ukiniti (kakor „brenčanje“ kakšnega komentatorja, na primer mene, ki komu pač ni všeč).

Če vuvuzele zavzamejo svet ...
Težava bi seveda postala hujša, če bi se vuvuzele po zaslugi južnoafriškega prvenstva razširile še na preostanek sveta in postale spremljevalke nogometa vedno in povsod. Ta nevarnost je povsem realna, ker tudi drugod po svetu ljudje izgubljajo občutljivost za hrup: prek slušalk poslušajo glasno glasbo, uspeh vsake veselice se ne meri le v pijači, ki je na voljo, ampak tudi v glasnosti glasbe (v živo ali na 'playback'). Enako velja za športne prireditve z uradnimi napovedovalci, ki bolj kot na vsebino mislijo na lastno dretje ...

Planiške evrovuvuzele
Navsezadnje, v Planici, ki jo imamo za nekakšno slovensko kulturno dediščino, je letos uradno proizveden hrup z napovedovanjem in glasbo doživel vrhunec, za nameček pa so na prizorišču brez kakršnih koli pomislekov prodajali troblje, nekakšne evrovuvuzele na stisnjen zrak (da se uboga evropska pljuča ne bi preveč utrudila). Rezultat je pričakovan: mladina je veselo trobila in, spet mi lahko verjamete, hrup je bil neznosen ter hudo moteč, nič manjši in znosnejši od vuvuzel v SoccerCityju. Pa tudi tu je naše slušne organe najbolj napadala – (pre)glasna glasba iz velikih zvočnikov po koncu tekme. Ta je preglasila celo vuvuzele.

Naglušni selektor s čepki v ušesu
Še najhudomušnejši odgovor na rešitev vprašanja vuvuzel je včeraj dal danski selektor Morten Olsen: "Moja rešitev je preprosta, iz ušesa preprosto iztaknem čep!" ??? Morate vedeti, da je Morten Olsen hudo naglušen (zaradi dedne bolezni) in uporablja slušni aparat (v obliki čepa). Vsi drugi, ki za zdaj še dobro slišimo (ali se nam vsaj tako zdi), si pa moramo pomagati na obraten način. Z zaščitnimi antivuvuzelskimi čepi.

Sobotna selitev v Polokwane
Za konec pa še nekaj o naših: v soboto odhajajo v Polokwane, enako velja za Alžirce. Moj alžirski kolega Mohamed Džamal, ki bo nedeljsko tekmo prenašal za svojo televizijo, je bil danes zaradi poškodbe Antarja Jahije precej zaskrbljen, čeprav omenjeni nogometaš za srečanje z našimi menda še ni povsem izgubljen. A Alžirci so kljub temu kar optimistični, njihov glavni up je predvsem levi bočni branilec Nadir Belhadž. Počakajmo do jutri, ko bomo tudi mi v Polokwaneju. Že takrat bo jasno precej več, pa čeprav je zagotovo najbolje, da se naši nogometaši osredotočajo na svoje stvari. Tekma bo že sama po sebi zelo težka.

Varno mesto za več nogometa
Jutri pa kaj več iz Polokwaneja, "varnega mesta" (tak je prevod imena kraja iz lokalnega jezika), najbolj afriškega prizorišča tega svetovnega prvenstva. Morda pa bo tam veliko več običajnega hrupa, ki ga povzročajo slovenski navijači, pa tudi več pravega in dobrega nogometa.