Italijani so vse prvenstvo igrali kompaktno, odločno. Motiv je bil izjemen, ne glede na domače afere. Pretehtala je večja izbira igralcev, posebej v napadu. Ob izboru najboljšega igralca prvenstva se oziram v obrambo. Fabio Cannavaro in Lilian Thuram! Po mojem mnenju sta to ob Andrei Pirlu najboljša nogometaša Nemčije 2006.

Obe reprezentanci zasluženo v finalu
V finalu sta se srečali reprezentanci, ki sta si to najbolj zaslužili. Francija je slabo začela turnir, vendar se je iz tekme v tekmo pobirala, dvigovala raven igre, izločila Brazilijo in na koncu zasluženo prišla do finala, medtem ko so Italijani praktično vse tekme odigrali na visoki ravni. Le na tekmi proti ZDA so imeli nekaj težav. So ekipa, ki je dobila najmanj golov, veliko pa jih je dosegla. S svojo igro si je torej zaslužila nastop v finalu.

Obramba še vedno ključ do uspeha
Finale je bil dvoboj nasprotnikov s podobnim konceptom igre. Edina razlika je ta, da so v nekaterih pristopih Italijani malce drugačni od Francozov, kjer je opazne več kombinatorike in več šarma v igri. Italijani so v zadnjih dveh letih zelo nadgradili igro. Še vedno sta prisotna čvrsto branjenje in izjemna organiziranost, a na drugi strani so sposobni hitrega prehoda z vključevanjem večjega števila igralcev v napadu in prav to jim je prineslo uspeh.

Azzurri po bokih
Italijani so bili v prvem polčasu boljši, nevarnejši. Zelo dobro so ustavili Zidana in tako odsekali Henryja. Malouda in Ribery sta bila precej neaktivna in Italijani so imeli več možnosti vključevanja v napad. Na drugi strani sta Makelele in Vieira budno pazila na Tottija, zato pa so azzurri veliko več poskušali po bočnih položajih prek Zambrotte in Grossa. Ključne poteze je vlekel Pirlo, ki ga ob Cannavaru ocenjujem za najkoristnejšega igralca prvenstva.

Čakajoč na enajstmetrovke
Italijani so povsem zasluženo izenačili in vzpostavili ravnotežje. Drugi polčas - spremenjena slika. Francozi so postajali vedno nevarnejši, agresivnejši, odločnejši. Niti odhod Vieire ni spremenil poteka igre. Francozi so delovali bolj sveže in želeli doseči vodilni gol. Na drugi strani se je težko znebiti občutka, da je bila Italija ob koncu drugega polčasu oziroma v podaljšku že zadovoljna z remijem in da je, polna zaupanja v Buffona, čakala enajstmetrovke.

Menjave brez učinka
Francozi so odigrali eno svojih boljših tekem, kar pa je bilo premalo za zmago. Niti menjave niso prinesle želenega učinka. Prvič se je zgodilo, da so menjave Italiji prinesle minus in zato je padala njihova igra. Posebej prihod De Rossija je bila zgrešena menjava. Čeprav je kakovosten igralec, ni bil na primerni ravni. Tudi pri Franciji z izjemo Vieirove menjave Diarraja ni bilo želenega učinka. Finale so tako odločile enajstmetrovke ...

Le kaj mu je bilo tega treba?
Omeniti moram še izpad Zidana. Skoraj nemogoče je verjeti, da se je to zgodilo! Imel je čas za razmislek, pa se je vseeno odločil za nešportno potezo in tako povzročil težave pri izboru najboljšega igralca prvenstva.