Večina držav sploh nima svojega predstavnika na mundialu, zdi se, da je polovica sveta prerevna, preobremenjena ali na sploh v situaciji, ko ne gleda nekaj tako trivialnega kot športne tekme. Potem je tu še 270 milijonov Američanov, od katerih večina niti ne ve, da obstaja nogomet, ki se ga igra z nogami ... In ne pozabimo, da obstajajo tudi ljudje - saj vem, sliši se neverjetno, - ki jih nogomet ne zanima. Od kod potem ta številka? V zadnjem tednu sem (ponovno) odkrila od kod.

Nogomet namesto Sopranovih? Ne, hvala.
Sama se prištevam v zadnjo kategorijo ljudi. Nogomet se mi je vedno zdel dolgočasen in nisem razumela ljudi, ki se jim zdi konstruktivno zabiti dve uri življenja pred TV-jem, še posebej, če je na koncu rezultat 0:0. Zakaj bi kdo preferiral to, ko so ob istem času na sporedu recimo Sopranovi, kjer je garantirano, da bo na koncu rezultat vsaj 5:0 v truplih v korist mafijcev?

Po drugi strani pa se mi nikoli ni zdelo škoda časa gledati teniške dvoboje, pa čeprav so me ti potem kot zakleto blagoslovili s takimi krasotami kot na Roland Garrosu leta 2004, ko je bil s sedmimi urami igranja podrt rekord v najdaljši partiji tenisa. Koristno izrabljen čas zame, ni kaj.

Nogomet je vse okoli nas ...
OK, to je mogoče ne ravno pravična razlaga fenomena mundiala. Bolj logičen je argument, da gre pač za veliko globalno internacionalno zadevo, ki pritegne še nenavdušene nad športom - tako kot na primer olimpijske igre. Pa še pride na vsake štiri leta. Olimpijske s samo enim športom. Raztegnjene olimpijske s samo enim športom.

Ker je stvar tako velika, spada pač v družbeno konvencijo, da si del tega. Ker lahko ste prepričani, da bo nogomet predstavljal velik del pogovorov (in prepirov) - pa naj bo to za družinsko mizo, v službi ali pa, ko se ženske kregajo (kregamo), kateri nogometaš je najlepši.
In čeprav mi gredo nutelle, kontaktne leče in jušne zakuhe (resno?!) v obliki nogometne žoge še vedno na živce, sem štiri leta kasneje spet polna "uporabnih" nasvetov, kako bi moral napadalec streljati, da ne bi zgrešil gola za višino WTC-ja, in se čudim, od kdaj je Fifa odprla program za slepe in slabovidne sodnike.

Zasvojena družina
SP-ju se tako ali tako tudi v moji družini ne bi moglo izogniti - mama je bila vedno obsedena z nogometom, debelušna teta, ki se ni nikoli odrekla dobremu kosilu zaradi česar koli (in s tem mislim ČESAR koli), zdaj zaradi nogometne živčnosti izpušča sladice, sestra, ki pa pred letošnjim mundialom ni znala našteti enega nogometaša, si zdaj snema eno tekmo, da lahko gleda drugo. Prej je sovražila sam koncept seznamov, zdaj si je naredila listo popolne enajsterice (s "popolna" misli najlepša in manjka ji vratar) in k vsakemu pripisala še evropske klube, v katerih igrajo, da bo lahko spremljala Didiera Drogbo in Harryja Kewella tudi po koncu svetovnega. Njen najljubši del tekme: himna, ko pokažejo bližnje posnetke fantov.

In tako, dragi moji, pridemo do treh milijard gledalcev mundiala.

Kaja Sajovic, MMC