Po podatkih prirediteljev je sobotno tekmo osmine finala med domačo reprezentanco in Švedsko na organiziranih javnih prireditvah na prostem (in pred velikimi ekrani, seveda) spremljalo tri milijone ljudi. Česa takega Nemčija še ni doživela, obisk teh prireditev je presegel vsa pričakovanja (in seveda tudi število gledalcev na stadionih).

Pomembno je, da so se prireditelji na povečano zanimanje znali hitro odzvati – na največji »navijaški milji« (Fan-Meile) v Berlinu med Brandenburškimi vrati in Stebrom zmage so zaradi neverjetnega porasta navijačev namestili dodatne megazaslone – na prvi nemški tekmi s Kostariko je tekmo v Berlinu spremljalo okoli 200 tisoč navijačev, ob srečanju s Švedsko pa že več kot milijon. Poleg tega so v različnih mestih izbrali zanimiva prizorišča – v Frankfurtu na Majni, finančnem središču Nemčije (in Evrope), so ogromna zaslona namestili kar sredi reke, obrežje pa nudi dovolj prostora za tisoče navdušencev. V Hamburgu, denimo, navijaško rajanje poteka na prireditvenem prostoru na Heiligengeistfeldu v četrti St. Pauli v neposredni bližini stadiona istoimenskega kultnega kluba. Ker je v soboto že dobro uro pred začetkom tekme 70 tisoč navijačev povsem napolnilo prostor, so desettisoči »zamudnikov« napolnili bližnje ulice. Prizor je bil zares neponovljiv.

Za zdaj brez večjih navijaških izgredov
Prevladujoča pozitivna energija se pozna tudi po tem, da nasilnih izgredov praktično ni (z izjemo pretepa med poljskimi in nemškimi huligani v Dortmundu ter v soboto divjanje nemških in angleških izgrednikov v Stuttgartu). Toda pri takšnih množicah je to pravzaprav zanemarljivo, pravzaprav je čudež, da je bilo nesreč do zdaj zelo malo. Seveda pa je k temu svojevrsten delež dodalo tudi vreme – sonce in poletna vročina. V dežju in mrazu povpraševanje po druženju na prostem gotovo ne bi bilo tako veliko.

Množične uradne prireditve za navijače, med katerimi prevladuje mladina, so za zdaj v takšnih razsežnostih tudi poglavitna novost SP-ja v Nemčiji. Če se bo smernica nadaljevala, bodo prireditve na svetovnih prvenstvih v nogometu postale tako rekoč enako pomembne kot tekme nogometašev, predvsem zaradi obiska (ki je, kot rečeno, večji kot na nogometnih srečanjih). Gotovo pa se že zdaj lahko vprašamo, ali bo leta 2010 Južna Afrika – posebej za Evropejce – tako vabljiv cilj.

Navijaške prireditve pa prinašajo še nekaj pozitivnih učinkov: tako domačim ljubiteljem nogometa (in predvsem zabave) omogočajo enkratno doživetje, čeprav si tekem ne morejo ogledati neposredno na stadionih. Enako pa navsezadnje velja tudi za goste iz tujine. V zabavnem ozračju ob prireditvah navadno uplahne tudi razočaranje zaradi premajhnega števila vstopnic za tekme, ki so večini nedosegljive (tudi denarno). Pomembno pa je tudi, da so prav na navijaških prireditvah najneposrednejša srečanja med navijači različnih držav. Neprisiljeno spoznavanje v sproščeni zabavi je posebej za mlade izjemno zanimivo. V kozmopolitskem Hamburgu (zaradi enega največjih pristanišč na svetu tu živijo ljudje z vsega sveta) so na navijaških prireditvah deželam udeleženkam omogočili predstavitve, predvsem prek kulinarike. Uspeh je popoln. Države, o katerih so Nemci pred SP-jem komaj kaj vedeli, vključno z njihovo nekdanjo afriško kolonijo – Togom -, so postale prava uspešnica. Mladina zdaj ne pozna le nogometašev, ampak tudi hrano in glasbo iz te (ter mnogih drugih držav, ki so imele na SP-ju reprezentanco).

Nogomet se je tudi onstran igrišč, predvsem v kombinaciji z glasbo (in kulinariko) pokazal kot najbrž najbolj izrazna globalna govorica. Svet postaja vse bolj povezan, potreba po sporazumevanju vse večja, še najbolj učinkovit jezik, ki ga poznajo vsi Zemljani, pa je nogomet …

Nogometaši popikone
K uspehu in vsesplošni odmevnosti tega SP-ja pa je gotovo pripomogel tudi druga posebnost sodobnega nogometa – dejstvo, da je postal sestavni del popularne kulture. Za zaprisežene ljubitelje (čistega) nogometa je to seveda nočna mora. Igralci, kot so Ronaldinho, Beckham, (Cristiano) Ronaldo ali, vsaj v Nemčiji, Podolski, imajo v družbi še dodatne vloge. So nekakšne popikone, primerljive z najuspešnejšimi glasbeniki in filmskimi igralci. Kot taki so postali gibalo (sočasno pa tudi zmagovalci in hkratne žrtve) čedalje večje plehkosti globalne javnosti. Česa vse nemški bulvarski časopisi ne pišejo o Podolskem! A nogomet se tej skušnjavi ni mogel upreti – zaradi priljubljenosti se je vse skupaj slej ko prej moralo zgoditi, najuspešnejši v tej tekmi za priljubljenost pa se čez noč lahko uvrstijo v svetovni ''jet-set'' (z ustreznim učinkom na bančnih računih).

Gotovo se lahko vprašamo, kam vse to vodi. Seveda imamo lahko pomisleke, ko v poročanju s SP-ja v nogometu čedalje večjo težo dobivajo t. i. wags (angleška pogruntavščina – wifes and girlfriends) nogometašev. Seveda lahko marsikoga moti, da tudi v naših oddajah ob tekmah SP-ja govorimo o različnih vidikih nogometa ter spoznavamo države udeleženke tudi iz drugačnih zornih kotov, kot so, kdo bo igral na levem boku in kdo bo sedel na klopi za rezervne igralce.

Nogomet kot univerzalni medij razumevanja sveta
Svet je v nogometu očitno našel skupno govorico, nogomet je postal tudi medij za razumevanje in spoznavanje sveta. Dokler poročanje ne prekorači meja zasebnosti, spodobnosti in neumnosti, so tudi obnogometne zgodbe povsem sprejemljive. Navsezadnje tudi takšne teme imajo svoje občinstvo. Zakaj ne tudi v povezavi z nogometom? Če vsega tega ne bi bilo, bi bilo tudi navijaško zanimanje manjše, tako v Nemčiji kot tudi drugod. Ob vseh dvomih in vprašanjih prihodnosti nogometa, lahko vse to brez pomislekov označimo za nesluten civilizacijski napredek. Zlo vojn in strahovitega zločina, ki so ga pred dobrega pol stoletja zasnovali prav v Nemčiji (državi pa je prinesel skoraj popolno uničenje), se zdi v teh dneh, ob vsem mednarodnem navijaškem rajanju, tako zelo daleč, tako zelo neponovljivo.

Čeprav v nogometu ne zmaga vedno najboljši, vse to, kar se dogaja v Nemčiji zdaj, vsaj kaže, da sta na dolgi rok človečnost in razum, čeprav v omejeni meri, ob koncu vendarle zmagovalca.